Ljubo Sirc: Dolgo življenje po smrtni obsodbi

+ + + +

Spomini in dokumenti.

Ljubo Sirc je živa priča zgodovine 20. stoletja. Živel meščansko življenje v dvajsetih, smučal v Planici v tridesetih, kot član Stare pravde sodeloval v OF, med vojno diplomiral na ljubljanski univerzi, nato pobegnil v Švico, se pridružil prekomorski brigadi, ki se vrne v Jugoslavijo, s partizani doživel evforijo osvoboditve, takoj po vojni vzel demokracijo zares in ustanavljal opozicijo, bil zato obsojen na smrt, pomiloščen in potem kot zapornik dolga leta na prisilnem delu, l. 1955 pobegnil v Britanijo, doktoriral, postal profesor na edinburški univerzi, bil v Londonu direktor Centra za raziskovanje pokomunističnih gospodarstev, pisal knjige iz ekonomije, se vrnil v Slovenijo, kjer doživel farso, da je kot kandidat najmočnejše stranke LDS dobil na predsedniških volitvah le procent glasov, na lastni koži izkusil sodobni cinizem slovenskega pravosodja, s katerim bije 20-letne postopke, da bi prišel do tovarne, ki so jo družini zaplenili nacistični okupatorji leta 1941.

Življenjepis, ki je pričevalec gibanja duha časa. Vzemimo samo del vzdušja, ki se je širilo po okupirani Ljubljani 1941. Ko so ljudje sanjali o hitri zmagi zaveznikov, na osnovi katere bo Slovenija dobila ozemlja vse do pogorja Tauern v Avstriji in do reke Piave v Italiji. Posamezniki so celo risali zemljevide in jih pošiljali po skrivnih kanalih v London.

Moč Sirčeve pripovedi nam tako predoči razpoloženja in misli pod okupacijo, še zlasti predirljiva pa je njegova izpoved metod zasliševanja in tortur v udbovskih zaporih, farse sodnega procesa in popis prisilnega dela. Njena šibkejša stran je linearna pripoved ter umanjkanje enotnosti pripovedovalca, kadar ta prehaja iz perspektive pričevalca v držo posteriornega analitika.

Vsekakor knjiga, ki tvori temeljni korpus memoarske zgodovine.