Vesna Zornik: TangoApasionada

Vesna Zornik, prodorni in značilni glas Katalene, se je odrinila od obale domače (pesmi) in se solistično odpravila po svetovnih morjih ter pristala v glasbeni deželi tanga. Zornikova je na TangoApasionada priplula tja, kamor jo je vodil kompas iz vloge Dulcineje v gledališki predstavi Don Kihot, za katero je naredila skladbo A las cinco de la Tarde, ki je našla prostor tudi na tem albumu. Če se spomnimo gostovanja v dveh skladbah z albuma Mar del Plata slovenske zasedbe Astorpia, ki ju je odpela, ter še prej duetov s pianistom Erikom Marenčetom (ki sodeluje tudi tokrat), je njena zamenjava jezika in občutja prejkone logična. Pri Zornikovi je utemeljen dvom, da to počne iz komercialnih vzgibov, čeprav komadi včasih zvenijo povsem popoidno poslušljivo. Prej gre za prepustitev miku, ki jo je (po)božal prepogosto, da bi ostala imuna. Pri snemanju albuma je poleg žive zasedbe in gostujočih vokalov (ter članov Katalene) še najopaznejši pečat pustil Aldo Ivančić, ki je poskrbel za producentsko plat - pa tudi snemanje, miks in elektronske ritme. A ti zadnji še zdaleč niso tolikanj izraziti, kot bi kdo pričakoval od podpisa enega največjih mojstrov domače elektronske produkcije.

Osveženega tanga se Zornikova loteva minimalistično, vodilno in prvo stransko vlogo najprej prevzemajo vokali, šele nato ves preostali instrumentarij, ki je podrejen glavni premisi tanga, (melanholični) subtilnosti. To vsak izvajalec (pri)čara po svoje: Gotan Project je odšel v ušesom všečno preproščino širokih dimenzij z vplivno elektronsko nadgradnjo, Bajafondo (Tango Club) pa je navkljub konkretni elektroniki oziroma urbani multižanrskosti bližje avtentični klasiki kot sodobnosti, če omenimo zgolj dva velika nosilca electrotanga, ki podaljšujeta in posodabljata glasbeni slog, da z nenehno revitalizacijo vztrajno kljubuje času in glasbenim trendom. Zornikova po slišanem ne izvaja electrotanga; TangoApasionada gradi na Zornikovi in tangu, ki je blizu osnovnemu vzor(c)u. To je za solistični album v bistvu precej logično, a pri nekaterih izvajalcih lahko tudi spodleti in glas (ne)kje izgubi vodilno vlogo. Plošček opravi revizijo desetih obdelav v 38 minutah in pol. Črpa od Carlosa Gardela prek Astorja Piazzolle do Federica Garcie Lorce. Plošča ne doseže potencialne perfekcije, saj na trenutke zveni kar preprosto, ponekod pa ji tudi zmanjka kanček ali trije prepričljivosti. Vendarle pa Vesna vleče voz naprej brez muk; z močjo, barvo in še najbolj čutnostjo svojega glasu, ki je skorajda idealen za izpovedovanje tu in tam otožno-nesrečnih zgodb. Navsezadnje bi katero izmed interpretacij sploh gladko pripisali kakšnemu soundtracku iz zgodnejših Almodovarjevih filmov. Dejansko je argentinsko-slovenska kombinacija lahko precej milozvočnejša, kot so to v preteklosti (do)kazali politični izcedki. Feminizirano.