Hrana d.d.

za +

Požrite to!

V šokantnem, ekspozejskem, aktivističnem dokumentarcu Hrana d.d. slišimo: »Industrija noče, da bi vedeli, kaj jemo - če bi vedeli, ne bi več hoteli jesti.« V povprečnem ameriškem supermarketu je 47.000 različnih produktov, kar pomeni, da imajo ljudje veliko izbiro, toda v resnici izbire sploh nimajo - izbirajo lahko le med produkti, za katere ne vedo, kako so nastali. Recimo: prehrambene izdelke še vedno oglašujejo z idiličnimi slikami kmetov, ruralnega življenjskega sloga in agrarne Amerike, pa četudi vso hrano proizvajajo tekoči trakovi multinacionalnih korporacij, ki delajo vse, da ljudje - potrošniki - ne bi nikoli izvedeli, kako proizvajajo hrano.

Vse to je »poslovna skrivnost«. Še več, v nekaterih ameriških zveznih državah so z zakonom prepovedali snemanje prehrambenih obratov, ponekod je kaznivo kritiziranje prehrambene industrije. Ni čudno: v supermarketih ni več letnih časov - paradižnik je na voljo vse leto. In vse leto izgleda isto. To ni več paradižnik, ampak pojem paradižnika, ideja paradižnika. Ljudje ne jedo več paradižnika, ampak idejo paradižnika. Tudi mesa ne jedo več, ampak le še idejo mesa, ki je brez kosti. Piščance so redizajnirali, tako da hitreje rastejo in da se bolj zredijo - in ker se tako hitro tako nenormalno zredijo, sploh ne morejo hoditi. Njihove kosti ne vzdržijo tiste umetne teže. Pitajo jih s koruzo, s katero pa itak pitajo vse, tudi živino - ker je v Ameriki ekscesno subvencionirana koruza cenejša od trave. In ker jih pitajo s koruzo, hitreje rastejo, tako da so vse te živali prej godne za zakol. Toda zaradi koruze se hitreje ne redi le govedo, ampak tudi najbolj smrtonosne seve bakterije E. coli, ki se potem prek črevesja in iztrebkov seli v slastne, sočne burgerje. A pozor: v burgerju, ki ga jeste, je lahko meso iz 400 različnih govedi, kot pravijo eksperti. In ta industrijski način pridelovanja hrane se je začel prav s fast-foodom, ki ni spremenil le načina, kako hrano jemo, ampak tudi način, kako hrano proizvajamo. Ergo: tudi če ne jeste v fast-food restravracijah, še vedno jeste hrano, ki jo je proizvedel prav ta fast-food prehrambeni sistem. Vsa ta živina itak ni godna le za zakol, ampak za pokol: v Tar Heelu (Severna Karolina), največji klavnici na svetu, dnevno pokoljejo 32.000 pujsov, tako da je težko reči, kdo je pri tem bolj zlorabljen - pujsi, ki jih koljejo, ljudje, ki to meso potem jedo, ali delavci, ki te pujse koljejo? Da klavnica stoji v hudo depresivnem delu Amerike, kjer socialno ogroženim ljudem ne preostane drugega, kot da delajo v klavnici, ni naključje, kakor tudi ni naključje, da 80% ameriškega trga kontrolirajo štiri mesno-predelovalne korporacije (Smithfield, Tyson, Perdue, Monsanto), ki te tožijo, če jih le omeniš, in ki so tako dobro povezane s politiko, da si zakonodajo pišejo kar same. Stroški poceni hrane, ki prihaja s skrivnega, skritega, skrivnostnega tekočega traku, so orjaški. In pogubni.
(Kinodvor)