Carja Mikonosa

zadržan

Vrnitev Grka Zorbe.

Avstralija je odkrila Ameriko! Hočem reči - Avstralija je odkrila Hollywood! V resnici hočem reči: tudi Avstralija se je vključila v logiko in industrijo nadaljevanj, pa četudi - vsaj pri Carjih Mikonosa - z zamudo. Kot da jim ni prej potegnilo. Kot da jim je šele zdaj kapnilo: če posnameš hit, potem moraš takoj posneti nadaljevanje. Avstralska komedija Carja Mikonosa je namreč nadaljevanje avstralske komedije The Wog Boy, ki je bila leta 2000 orjaški, tako rekoč nadnaravni hit. Predvsem v Avstraliji, se razume - pri nas je kakopak nismo videli.

Nick Giannopoulos, glavni junak tega avstralskega blockbusterja, je lik avstralskega zabušanta grškega rodu, ki kaže ravno dovolj gverilske kreativnosti in socialne iznajdljivosti, da se lahko sit-komsko poigra z etničnimi stereotipi in šikanami kulturnega boja, potemtakem z avstralskim stereotipiziranjem grških priseljencev, razvil že prej, na odru in TV, tako da ga je v Wog Boyu nosil kot hlače, narejene po naročilu - v nadaljevanju, Carjih Mikonosa, ta lik odpelje tja, kamor sodi: v Grčijo, ki v neoliberalnih očeh Evropske unije - evo, povsem nov etnični stereotip, ki čaka na Giannopoulosa (okej, ali pa na Nio Vardalos) - velja za domovino lenobe (ali pa za - ker smo že ravno na Mikonosu - zadnji otok lenobe). Hecno, kako se je to spremenilo: nekoč je Evropa v tej grški lenobnosti videla unikatno, neprecenljivo joie de vivre, zadnji evropski zaklad - to doživeti! Vsaj enkrat! In potem umreti! (Okej, še Benetke, potem pa res.) Zdaj grška joie de vivre na lepem ni le zločin proti neoliberalnemu kapitalizmu, ampak tudi zločin proti evropskemu načinu življenja. Če pogledate v novo izdajo enciklopedije neoliberalizma, vas zraven gesla »lenoba« gotovo čaka fotka Grka Zorbe, ekscentričnega hedonista, ki je življenje častil in slavil tako, kot da bi bilo le eno - neoliberalci, ki bi Grka Zorbo vrgli psom (jasno, takoj zatem, ko bi z njim odplesali sirtaki, letnik '64), kakopak mislijo, da bodo živeli tudi po smrti. Ko se vključimo v življenje njegovega emigrantskega potomca, Stevea Karamitsisa, ki ga igra Giannopoulos, zgodovina ni ravno na njegovi strani. Denar tudi ne. Policija še manj. Toda obraz se mu razjasni, ko izve, da mu je stric v Grčiji zapustil plažo, potencialno zlato jamo (izgubljeni zaklad!), kar je, kot se kmalu izkaže, približno tako, kot da bi bil avstralski garač slovenskega rodu, ki mu iz Slovenije sporočijo, da mu je teta Hilda zapustila gradbeno podjetje. Proti sebi nima le vlade, nepremičninskega tajkuna, grške ekonomije in svojega obilno norega grškega sorodstva, ampak se nanj zgrne tudi kulturna vojna, le da gre tu v več smeri, pa ne zato, ker s sabo pripelje prijatelja (Vince Colosimo), ki je italijanskega rodu (kaj pa Tony the Yugoslav?), in ker začne pecati »Miss Italije«, ampak zato, ker se zdaj sam znajde v situaciji, ko na Grke gleda skozi avstralske oči, toda film je preveč len, da bi s svojim remiksom romantičnih gagov, populistične burleske, turističnega seksizma, kulturnih nesporazumov in prijateljskega ognja o komediji - in njeni domovini (Grčija je domovina komedije, a tudi tragedije, kar je včasih ena in ista reč, še zlasti če zakoplješ malce globlje) - povedal kaj novega.