26. 8. 2010 | Mladina 34 | Kolumna
Premier Janković?
Iz njegovega vodenja vlade bi se lahko razvile dobre in slabe stvari
© Tomaž Lavrič
Uganka, ali lahko Janković postane premier ali šef kake (nove ali stare) stranke in kaj bi to prineslo, bo verjetno segala globoko v predvolilni čas. Ob tem si je dobro postaviti nekaj vprašanj.
Prvo: kakšen župan je bil Janković?
Mož ima več obrazov. Takoj na začetku je tvegano in pošteno predložil natančen seznam načrtovanih projektov in jih večinoma tudi uresničil. Toda v bistvu si je izbral lažjo pot. Izpeljani projekti so bolj ali manj koristni, velikim mestnim problemom pa so se izognili. Ljubljanski zrak, promet, stanovanja ... so neprimerno pomembnejši in zahtevnejši kot vrtičkarji, lepota mestnega jedra, Stožice. Če bi se župan posvetil predvsem ljubljanski infrastrukturi (prometu itd.), bi napravil za mesto več, njegove možnosti za ponovno izvolitev in morebitno premierstvo pa bi bile paradoksno manjše. Mest na hitro pač ni mogoče izboljšati. Pri tem ne podcenjujemo dejanskega, psihološkega in simboličnega pomena njegovih akcij.
Janković spada v nov rod županov z menedžersko miselnostjo, ki imajo do javnih vprašanj bolj ali manj neoliberalen odnos, ta pa vsaj toliko kot prebivalstvu koristi biznisu. S takimi župani je neoliberalizem z državne ravni prodrl na lokalno. Janković ni slepo orodje kapitala, vendar je del takega razmišljanja in pogona.
Mesto je vodil s čvrsto roko, po izbrani poti pa učinkovito. Ljubljano je potegnil iz dolgoletnega mrtvila. To je dosežek. Scela lahko rečemo, da je in ni bil uspešen. Razočaral v celoti vsekakor ni. Glede na svoje medle predhodnike se je odlikoval.
Drugo vprašanje: ali Janković lahko postane premier?
Če se bo pokazala priložnost, jo bo pograbil. Pri tem razmere in čas delajo zanj. Nezaupanje v politiko, strankarstvo in demokracijo narašča. Sam se razglaša za nepolitika, za menedžerja v politiki. Kariera v Mercatorju ga priporoča, čeprav so menedžerji medtem v očeh javnosti padli skoraj tako nizko kot politika. Mercator še zdaj vozi solidno in Janković je iz menedžerstva odšel ravno še pravočasno.
V krizi, ki se noče končati, si ljudstvo vedno bolj želi varnosti, predvidljivosti in močnega voditelja. Janković se je naredil za voditeljsko figuro - dovolj je populističen ali celo karizmatičen, s svojo menedžersko preteklostjo dovolj »strokoven«, strankarsko nevezan in po svoje nadideološki. Združuje nekatere posamične kvalitete obeh, Pahorja in Janše. Je izrazita osebnost v času, ko Sloveniji (ne samo njej) zelo manjka dobrih voditeljev. Ti dobivajo posebno težo, ker so si stranke vedno bolj podobne, slabo prepoznavne in brez zaupanja javnosti.
Janša se je sam uničil v času ekonomskega razcveta (ni prinesel obljubljene nove poštenosti, bil je antidemokrat, pripomogel je k nastanku tajkunstva) in ostaja za velik del volivcev grožnja. Pahor očitno ni voditelj za izredne razmere. Konca krize ni videti, išče se tretji človek. Vse to je Jankoviću v prid.
Toda pot do premierstva je trnova; zanjo bi nujno potreboval svojo stranko na državni ravni ali prevzem kake že delujoče stranke. V poštev prihajajo samo leve, pa še te le, če se bo Slovenija v predvolilnem času še pogrezala. Zametek lastne stranke že ima, na nacionalni ravni pa bi se z njo težko prebil na sam vrh - Ljubljana ni Slovenija. Brez vseh možnosti vendarle ni. Nad levico razočarani volivci bi ga volili že zato, ker je v nekaterih pogledih levičar, nihajoči in nekateri desni volivci zato, ker velja za učinkovitega.
Skratka, premier bi postal težko, čisto izključeno pa to ni.
Tretje vprašanje: kakšen premier bi bil Janković?
Položaj šefa izvršne oblasti kot da mu je pisan na kožo. Je dober operativec in organizator, nabit z energijo, zna potegniti ljudi za sabo.
Toda mnoge stvari bi ga na premierskem položaju ovirale. Bistvena je kriza, ki postaja kriza celotne družbe. Drugič: ko bi bil premier, ne bi imel niti približno tako prostih rok, kot jih je imel Janković župan; upoštevati bi moral koalicijo, močno opozicijo, sindikate ... Tretjič: premierstvo je neprimerno bolj kompleksno od županovanja in te iz menedžerja hočeš nočeš spremeni v politika. Politiki morajo upoštevati veliko več stvari kot menedžerji.
Jankovićevo premierstvo bi bilo dvorezno. Iz njega bi se lahko razvile dobre in slabe stvari. Verjetno bi sestavil razmeroma dobro, kompaktno vlado in jo tudi res vodil. Postavil bi si jasne prioritete in jih skušal energično uresničiti. V psihološkem pogledu bi družbo stabiliziral, ne pa histeriziral, kot je to počel Janša, deloma pa tudi Pahor.
Hkrati je mogoče, da bi njegova vladavina prinesla pospešeno neoliberalizacijo in s tem okrepila socialne konflikte. Način vladanja bi verjetno postregel s specifično mešanico avtokratizma, populizma in liberalnosti. Vsebinsko bi najbrž ubral podobno pot kot župan: v izbrane projekte bi se zagnal z vso energijo, težko obvladljivo »infrastrukturo« (sociala, pravnost, ekologija ...) pa pustil na stranskem tiru.
Če pravimo, da je kriza mnogoplastna, je tako delovanje ne bi zdravilo - enako kot je ne delovanje sedanje oblasti. Janković nima razvidne vizije - njegova vizija, njegov politični projekt je predvsem on sam, Janković. Ta Janković pa je eklektična, nepredvidljiva, protislovna osebnost, ki se izmika enoznačni oceni.
Scela ni tip politika, ki bi skušal družbo koreniteje spremeniti. Toda če pravimo, da je nepredvidljiv in protisloven, ostaja to na ravni ugibanja. Človek naredi položaj in položaj naredi človeka. Tako na nobeno od postavljenih vprašanj ni mogoč nedvoumen odgovor.
Jože Vogrinc je v svoji zadnji kolumni zapisal, da je radikalno drugačna politika mogoča samo v vseevropskem okviru. Morda ima prav. Toda celo v EU že zdaj obstajajo dramatično različne države. Ta raznolikost se lahko še stopnjuje, zlasti če bo Unija zašla v resno krizo. In če se bo kdaj uveljavila radikalno drugačna politika, se bo morala nekje začeti - v posamičnih državah izvidnicah. EU kot celota se ne bo nikoli mirno dogovorila za korenit zasuk - preveč različna in ohlapna je.
Zato nanjo ne gre čakati. Za zasuk se je treba truditi na svojem terenu. Z našo sedanjo politiko in družbo se ne moremo sprijazniti. Gibljemo se v slabo smer - politika nas še naprej vodi v manj socialen kapitalizem, javne zadeve pa vodi bolj ali manj slabo. Drugačna politika - ne neoliberalne in sposobne - se lahko uveljavi samo prek krize, pritiska od spodaj, družbenega dialoga in novih političnih osebnosti, najbrž tudi novih ali vsaj krepko prenovljenih strank. Skratka, treba je prekiniti dosedanjo negibnost ali celo nazadovanje in tvegati novo dinamiko, tudi strankarsko.
Janković je ena izmed možnosti za tako prekinitev, potencialni katalizator sprememb. Res je nepredvidljiv, grožnja in obet hkrati. Toda če ga načeloma zavrnemo kot možnega premiera ali nacionalno pomembnega politika, s tem samodejno privolimo v zacementiranost sedanje politične scene in nadaljevanje klavrnega statusa quo. Na ravni političnih voditeljev pa v izbiro: ali Pahor ali Janša.
Je mogoče zanikati, da bi bil Janković verjetno boljši od obeh?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.