Rabindranath Tagore: Izbrane zgodbe

+ + + +

Zadušeni bengalski ogenj

Tagore, Bengalec, modrec, nobelovec, socialni in duhovni revolucionar, ki se je iz razočaranja nad slojnimi delitvami in spori, ki jih povzročajo religije, zavzemal za 'religijo človeka', jo oprl na stare bengalske pesnike in mislece in jo plemenitil z njimi, v tokratnem izboru, povzetku angleških izpred slabega desetletja, pošilja na pot skoraj vedno isto junakinjo.

Ne glede na to, kdo je pripovedovalec, moški, ženska, stara ruševina oziroma tempelj ob reki, naključni popotnik na železniški postaji, naj gre za spoved, zakasnelo priznanje, življenjsko rekapitulacijo ali poslovilno pismo, ves čas imamo opraviti (pretežno) z žensko, ki je ljubila in ni bila ljubljena, ali s tistimi, ki ljubijo za nič in zaman, v prazno. Ne gre za klasično zgrešeno emocionalno investicijo, to ni še ena jamrarija v stilu ljubezen nam je vsem v pogubo, tokrat so razlogi bistveno bolj socialni in se približujejo evropski baladni motiviki. Ženska v zakon ne gre po svoji volji, to je čas dogovorjenih porok in strogega kastnega sistema, kjer je punca na prehodu v puberteto predmet kupčije med staro in novo družino, kjer je vsak odpor proti volji očetov jalov in skoraj nezamisljiv, kjer se po poroki preseli v novo družino in postane njena last, oblast nad njo pa pridobi mož. Ker je pogojèn s tradicionalnim pogledom na vlogo ženske, je ta seveda emocionalno izstradana, pri Tagoreju bolj ali manj uporna. Načini revolta segajo od radikalnih, od samomora z zažigom sarija do odpotovanja in s tem propada v socialnem smislu; izguba kaste, doma, uličarstvo, izvrženost in prezir. Potem je v Izbranih zgodbah nekaj variacij; ženska, ki se zaljubi v asketa, ki se vsako jutro obredno umiva v reki, in se ji ta v imenu duhovnega razvoja prepove, ali gre za ljubezen, ki trči ob banalnost, ob pozerstvo, ob nekaj, kar se je kazalo kot junaštvo in načelnost, pa se izkaže za nekaj poljubnega, spremenljivega, podložnega pragmatičnosti. Potem imamo vrsto emocionalno prebujenih junakinj, ki jih nihče v njihovem svetu ne more razumeti, žensk, zvedenih na gospodinje, bolj kot osebnosti jih jemljejo kot delovno silo, so stvar ekonomije, in to ne emocionalne.

Tagore je seveda tradicionalen pisec, pri predstavitvi indijskega juga je realističen, tudi v popisih vegetacije in noš, to pa seveda dela ta realizem eksotičen, rahlo folklorističen, izredno čuten, magičen, hkrati je na presečišču svetov, v njegovih zgodbah slutimo razkošje orientalnega, perzijskega in sploh cikličnega pravljičarstva, ustno pripovedno tradicijo, kar to prozo lepo bohoti in jo ohranja živo, dražljivo, mehkobno, otožno.