Serge Latouche: Preživeti razvoj

+ + + +

Drobna knjižica, ki pa postavlja pod vprašaj svetovno vero v razvoj.

Zakaj bi se torej ne veselili napredka, ki ga kažejo številke o rasti BDP? Latouche se loti samoumevnosti, kot je denimo ta, da bogatenje multikorporacij prinaša posledično dvig standarda za vse. S primerjalno analizo prikaže, da to ne velja za vse sloje in vse prebivalstvo. Razvoj je v sebi protislovni pojem: na eni strani pomeni akumulacijo kapitala skupine oligarhov ali kapitalistov, na drugi pa povečanje socialne ne-enakosti, boleče učinke neusmiljene konkurence in ropanje narave brez zadržkov. Ali z besedami etologa Lorenza: »Razviti območje pomeni, da radikalno uničimo vso naravno vegetacijo na tem območju, da tako očiščeni teren pokrijemo z betonom, potočke, če je le mogoče, spremenimo v kanale, vse skupaj zasujemo s pesticidi in ga nato po najvišji ceni prodamo urbaniziranemu uporabniku.«

Latouche, ki sicer zre skozi kritične oči socializma: imetje 15 najbogatejših ljudi je vredno več kot cela podsaharska Afrika, ne kliče k restituciji socializma s človeškim obrazom, ampak pledira za samoomejevanja, za ničelno gospodarsko rast. Nasproti vrednotam dobičkov, postavi pogled v prihodnost, ki ga izpriča rimski pesnik Katul, ki opisuje kmeta, ki sadi drevo, katerega sadežev ne bo nikoli dočakal. Ko ga vprašajo, za koga sadi, brez pomisleka odvrne: »Za nesmrtne bogove, katerih želja je, da nisem zadovoljen samo s tem, da sprejemam dobrine svojih prednikov, temveč jih prenesem tudi na potomce.« Stari Rimljani so poznali modrost, ki razmišlja tudi o času, ko njih več ne bo.

Skratka, avtor napeljuje na druge koncepcije življenja in izpostavlja pojem »psihološke bede«. Ko človek ni sposoben najti zadovoljstva in smisla svojega bivanja zunaj nakupovanja in sledenja medijskim idealom življenjskih stilov.