Karate Kid

zadržan

V zmajevem gnezdu.

Karate Kid je bil Rocky za otroke - otroška verzija Rockyja. Toda ne spreglejte usodne razlike: Rocky, posnet leta 1976, je napovedal osemdeseta in Ronalda Reagana - Karate Kid, posnet leta 1984, je bil idealni otrok osemdesetih in Ronalda Reagana. Reagan je napel hladno vojno, rožljal z militantno, agresivno retoriko, napovedoval vesoljski protiraketni ščit, imenovan »Star Wars«, Sovjetsko zvezo pa razglašal za »center imperija zla« - in da bi pokazal, da misli resno, je napadel Grenado, anonimni »komunistični« karibski otoček. Reagan je sporočal: Amerika je ogrožena, toda mi smo pripravljeni! Nihče nas ne more presenetiti! In Karate Kid, ki ga je igral mali Ralph Macchio, je bil produkt te Reaganove leninistične mobilizacije, te vsesplošne militarizacije ameriške družbe - Karate Kid je bil otrok, pripravljen na boj.

Otrok, ki ga ne more nič presenetiti. Na Kitajskem bi lahko tedaj posneli komunistično verzijo Karate Kida, navsezadnje, Karate Kid je izgledal kot otrok, ki je vzel resno komunistične ideje indoktrinacije, vsesplošne mobilizacije ter vseljudskega odpora in pripravljenosti. Pri indoktrinaciji otrok sta se kapitalizem in komunizem strinjala. Zato niti ne čudi, da novi Karate Kid izgleda tako retro, kot da se dogaja sredi osemdesetih, ko še ni bilo interneta, Facebooka in računalniških igric in ko so se otroci igrali na dvorišču, pred blokom, v »realnem« svetu, med »realnimi« nevarnostmi in »realnimi« grožnjami. In zato ne čudi, da se Karate Kid, alias Dre Parker, ki ga igra Jaden Smith, sin Willa Smitha, iz Detroita preseli na Kitajsko, kjer mama dobi »odseljeno« službo v avtomobilski tovarni in kjer komunizem in kapitalizem živita drug ob drugem. Kitajska je pač nova utopična divjina, po kakršni je vedno hlepel ameriški pionirski, podjetniški duh, ki ga je tako slavil Reagan, le da »spreobrnjene« Indijance zdaj zamenjajo »spreobrnjeni« komunisti - komunisti, ki so sprejeli kapitalizem. Pazite: Dre-san, ki se rad sklicuje na Lucasove Star Wars (!), se najprej zaplete v ulično vojno z »neciviliziranimi« Indijanci, ki jih igrajo agresivne, brutalne, zahrbtne, militantne, sociopatske, teroristične barabe iz lokalne kung-fu šole, potem mu na pomoč priskoči stoični, plemeniti poglavar, neke sorte Sedeči bik, alias hišnik Han (Jackie Chan!), ki postane njegov fu-mentor, na koncu - na tistem neskončnem turnirju, po vseh tistih neskončnih treningih - pa kung-fu barabam orgazmično pokaže, kaj so to individualizem, vztrajnost, podjetnost, izkoriščanje priložnosti, samozadostnost in tekmovalnost, »vrline«, ki skupaj držijo kapitalizem. Toda trik ni v tem, da s to demonstracijo kapitalističnih vrednot »necivilizirane« Kitajce spreobrne v kapitaliste, ampak da sebe vzgoji v kapitalista, ki bo lahko porazil kitajsko »force« - in v novi divjini, v novi simulaciji Amerike, zaživel novo življenje starega ameriškega pionirja.