2. 9. 2010 | Mladina 35 | Kolumna
Kamen na vratu
Politični konec voditelja SDS bi bil za Slovenijo olajšanje
© Tomaž Lavrič
Če bo Janša zaradi vpletenosti v Patrio obsojen, bo kljub svoji izpričani trdoživosti politično težko preživel. Njegov odhod s političnega prizorišča ali vsaj z vrha SDS pa bi do temeljev pretresel vso slovensko politiko.
Janša desnici skoraj kraljuje. Z njegovim slovesom bi se desni pol najverjetneje preuredil vsaj toliko, kot se je levica po Drnovškovem premierskem odhodu. Njegova renesansa, bolje normalizacija pa ne bi potekala zlahka. Dolgoletni vodja mu je globoko vtisnil svoj pečat, druge desne stranke so majhne, njihovi prvaki niso iz voditeljskega testa.
SDS brez Janše bi verjetno razpadla ali se zelo skrčila. To je v osnovi personalistična, radikalna, deloma ekstremna stranka (glej njen napad na medije) in v ugodnih okoliščinah bi se lahko naglo prelevila v trdo nedemokratično oblast. V ekonomsko-socialnem pogledu je neoliberalna s »socialistično« mešanico populizma in egalitarizma; zgoraj avtokratska oblast in privilegirani sloji, spodaj množice z enako slabo napolnjenimi trebuhi in denarnicami, vse zavito v retoriko o solidarnosti in pravičnosti. Neoliberalna in avtoritarna miselnost se dobro ujemata. SDS je v bistvu že pripravljena na razvoj, kakršnega pesimistični družboslovci napovedujejo Zahodu.
Dokler bo Janša trdno obvladoval desnico, se ta ne bo spremenila. Dokler bo tako, bo bolj ali manj enaka ostala tudi levica, ki deloma uspeva prav zaradi strahu pred Janšo. Pahor ni bil izvoljen kot Pahor, ampak kot Nejanša. Tako bi Janšev odhod morda prinesel še eno preureditev levice. Zdaj so volitve po svoje nenormalne - mnogi volivci se odločajo za manj nevarno opcijo (voditelja) in ne iščejo drugačne, specifične, sveže ponudbe.
Skratka, Janša slovensko politiko cementira, je kamen na njenem vratu, za levico, zlasti za njeno opuščanje družbene solidarnosti in pravičnosti, pa hvaležen alibi. Grožnja Janševe nedemokratičnosti prikriva ekonomsko-socialno desničarstvo levice. Dokler je tu Janša, lahko levica trdi, da je bolj demokratična in da je to že dovolj - čeprav ni, kot lepo vidimo zdaj v krizi.
Sobivanje take čedalje bolj enake desnice in levice povzroča izginevanje zaupanja v politiko nasploh, krepi depolitizacijo, politiko bolj potiska v sprego s kapitalom itd. Janšev odhod bi lahko te procese ublažil. Odprl bi se prostor za nastanek normalne močne desne stranke. Zmehčala bi se ostra politična polarizacija, ki otežuje družbeni dialog in nacionalno soglasje, kadar je potrebno, ter moteče sega celo v vsakdanje življenje. Stranke bi bolj tekmovale tudi vsebinsko, volivci ne bi bili več tako priklenjeni na en ali drugi pol. Družbeno ozračje bi se izboljšalo.
Vse to nikakor ne pomeni, da je za opisane in druge tegobe kriv samo Janša. Levica si ne zasluži nikakršne glorifikacije, nasprotno. Toda mnoge slabe stvari in procese je zakrivil, zaostril ali poslabšal predvsem vodja SDS. To velja za politično kulturo, pritisk na medije, spodbujanje ksenofobije, podrejanje policije in tožilstva izvršni oblasti itd. Tu uravnoteževanje med levico in desnico preprosto ni mogoče. Vedno bolj podobni pa sta si v socialno-ekonomskem pogledu.
Leta 2004 je Janša zmagal na volitvah in začel se je odločilni preizkus, kakšen politik in človek je v resnici. V ekonomskem pogledu je bil njegov mandat po mnenju F. Drenovca daleč najslabše obdobje samostojne Slovenije; visoko gospodarsko rast bi bilo mogoče uporabiti za strukturne spremembe, ne da bi grobo trgali socialno tkivo. Sprememb ni bilo. Janša je po nasvetih dogmatičnih mladoekonomistov poskusil z neoliberalnimi reformami, jih zaradi sindikalnega odpora opustil, a dopustil stihijsko razgrajevanje javnega sektorja in tajkunizacijo. S kadrovskimi čistkami, nastavljanjem »naših«, klientelizmom in podrejanjem različnih področij izvršni oblasti je ustvaril ozračje strahu, pokornosti in pasivnosti, podobno tistemu iz obdobja komunizma v 70. letih. Tega avtoritarnega vzorca že zaradi članstva v EU ni mogel razviti do konca in tako se je strah polagoma razvil v nasprotovanje, ki pa je ostalo klavrno omejeno in previdno.
Janši je šlo na roko vse - gospodarski razcvet, velika začetna priljubljenost, težave levice. Vsega tega ni izkoristil. Ni se, naposled odgovoren za vso državo, dvignil nad sebe, kot so naivno upali nekateri. Ko je bil premier, je dokončno zamudil priložnost, da postane normalen, morda celo velik politik in doseže višave iz osamosvojitvenega časa.
Če bi se vsaj deloma pritajil - se napravil bolj demokratičnega, dialoškega, socialnega -, bi bil premier še zdaj. A očitno tega ne zmore. To potrjuje njegovo ponovno delovanje v opoziciji. Poziv k »ulici«, zahteva po drugi republiki, nenehne interpelacije, izredne seje, ustavna obtožba predsednika republike itd. - Janša družbo sistematično histerizira in s tem med drugim otežuje reševanje krize. Toda v tem vidi najboljšo možnost za vrnitev na oblast. Drugo je zanj drugotno.
Mož je narejen politik in izdelana osebnost - dopolnil je petdeseto, njegova politična kariera je dovolj dolga in raznolika. Torej se bistveno ne bo več spremenil. Tu je njegova narava, poleg tega je polagoma postal ujetnik stranke, trdega jedra svojih volivcev in svojega mita Voditelja. Če bi ga skušal pokopati, bi izgubil večino gorečih privržencev, novih iz nasprotnega tabora pa si pridobil malo, saj je nezaupanje do njega globoko.
Pravzaprav vedno znova preseneča, kako slab strateg je za človeka, ki se zdi izrazito inteligenten. Očitno mu manjka modrosti, dolgoročne pameti in osnovne dobronamernosti. Vedno si hoče utrditi svoj tabor, svoj teren, svoj položaj, namesto da bi skušal vladati - in uspevati - v interesu večine.
Kljub temu nekako ohranja videz odločnega Voditelja, kakršnega si množice želijo v krizah. Tako še naprej dela močan vtis, tudi če počne oslarije, in ostaja na sceni. Zase in za Slovenijo je nesrečna figura, ki slabi demokracijo, ostro deli duhove, budi frustracije, razgraja kot navit itd. To ga dela močnega, hkrati pa onemogoča. Scela je Janša politik na grozovit način umoril Janšo osamosvojitelja.
Ne verjamemo, da bi lahko njegova morebitna vrnitev na oblast prinesla kaj drugega kot bolj ali manj ponovljen prvi mandat, se pravi avtoritarnost, nov poskus grajenja svoje ekonomske baze in s tem povezan klientelizem, nov neoliberalni pospešek, pomešan s socialno demagogijo. Pogrezanje v vse to bi teklo laže zaradi krizne oslabljenosti, razočaranja nad levico, zmede v družbi, Janševega demagoškega talenta, želje po redu itd.
Zato bi bil Janšev politični konec za Slovenijo olajšanje in pogoj za njeno politično normalizacijo.
Ali je storil to, kar mu očita obtožni predlog, ne vemo. Rečemo lahko samo, da sta njegov profil in kariera taka, da ne bi bilo veliko presenečenje, če bi imela tožilka prav.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.