Gonçalo M. Tavares: Naučiti se moliti v dobi tehnike

+ + + +

Povzpetnikova končna bilanca

Tavaresov roman, ki sodi med njegove 'črne' knjige, pri nas imamo preveden Jeruzalem, še najnatančneje povzame odlomek iz enega od poglavij: »Lenz Buchman, ki se je že rodil z geni, v katerih je prevladovala lucidnost, se je kasneje pri medicini naučil ohranjati razdaljo v odnosu do trpljenja drugih, razdaljo, ki bi jo drugi lahko označili za nezmožnost empatije ali celo za izprijenost; ali pa bi jo lahko razumeli kot čisto strokovnost.«

Res, Lenz, kako to prusko zveni!, kar priklicuje dolžnost in disciplino!, je popisan kot človek, ki se ne ustavlja pred ničimer, ve, kaj je njegova dolžnost, je vesten in natančen kirurg, včasih kar obupan nad šibkostjo svojih pacientov, ki predajajo organ za organom, kot da so brez vitalizma, kakršen odlikuje izbrane. Seveda se njegovo napredovanje k sebi ne more izogniti najvišjemu poslanstvu, politiki. Kirurgija je pravzaprav samo predpriprava na politiko, ki enako izrezuje bolna tkiva, poziva k okrevanju in rasti tam, kjer je moč že itak skoncentrirana, govori o gibanju in upravljanju množic, te brezimne raje, ki potrebuje spodbudo, cilj, akcijo. To gibanje Lenz in njegov šef stranke tudi malo spodbudita, spodžgeta, manjša bombica za premik množic vedno pride prav. Ima pa Lenz tudi doma kar pestre zgodbice, nič se ne more upreti njegovi plemeniti vzvišenosti nad ljudmi, tem gnetljivim in razpoložljivim materialom.

V tem je malo podoben genialcem iz Izvira Randove, samo da je ona mislila zares s svojim nihilističnim skrajnim individualizmom, Tavares pa seveda pretirava, karikira takšne tenzije in tendence, ki jih vsi poznamo kot totalne in totalitarne in se hitro izrodijo v samovoljo in samo sebi namembno moč. Da bi pokazal jalovost in skrajni domet takšne drže, Lenza sooči s smrtjo in z umiranjem, s spuščanjem življenjske parabole. Zato takšen obetaven, vendar malo zavajajoč naslov.

Tavares pa svoje zgodbe ne pripoveduje mimetično, identifikacijskemu bralcu se odteguje s fragmentarnostjo, poglavja, pojasnjevalno podnaslovljena, so potem še razdrobljena, tako da imamo opraviti s po stran ali dve dolgimi okruški iz Lenzovega življenja. Tudi pri tem ne sledi linearni psihologiji, bolj je na delu geometrizem, ljudje, še najbolj Lenz, so vektorji, usmerjeni, s svojim spinom in hitrostjo, svojo odbojnostjo in privlačnostjo, hkrati se njihove osebnosti zgoščajo okoli pobranih in prenesenih stavkov, tistega, kar so jim dali starši, tistega, kar so k temu dodali sami. Naučiti se moliti v dobi tehnike je tako predvsem kritika mišljenja in vedenja, ki si podvrže vse, brez sočutja, brez razumevanja, brez samorazumevanja, izpisana suho, analitično, brez pripovedne slasti, kritično.