9. 9. 2010 | Mladina 36 | Svet | Komentar
Konec vojne
Zakaj je Obamova razglasitev konca iraške vojne le vojna napoved in zakaj je edini moralni ekvivalent vojne v ameriški družbeni realnosti še vedno vojna
Barack Obama je 31. avgusta, ko je naciji in svetu sporočil, da je iraške vojne konec, izgledal kot najstnik, ki hoče kupiti kondom. Okej, predstavljajte si najstnika, ki živi v mali vukojebini in nujno potrebuje kondom - punca bi se dala dol, toda le s kondomom. Najstniku ne preostane drugega, kot da nabavi kondome. Zato odkoraka v trgovino. Toda šit: živi v majhnem mestu, v katerem se vsi poznajo. Pomeni, da tudi njega vsi poznajo. In kar je najhuje: pozna ga tudi trgovec. Njega, njegovega očeta, njegovo mamo. Najstnik vstopi v trgovino, v tako staromodno, še s pultom in prodajalcem za pultom - nerodno mu je, menca, zavlačuje. Dajeta ga trema in strah. Ne ve, kako naj naroči kondome, ne da bi ga prodajalec ubil s pogledom ali kaj takega. Ve le to, da ne more stopiti pred prodajalca in reči: Kondome! Ne, tako direkten ne more niti ne sme biti. To bi bilo preveč tvegano, preveč vulgarno, preveč nespoštljivo, preveč izzivalno, preveč opazno - kondome mora naročiti tako, da prodajalec sploh ne bo opazil, da je naročil kondome. Naročiti jih mora tako rutinsko, kot da kupuje kruh, mleko, banane, čokolado ali sladoled. Naročiti jih mora tako rutinsko, da bo tudi prodajalec naročilo sprejel rutinsko ali, bolje rečeno - prodajalcu mora omogočiti, da naročilo sprejme rutinsko. In da mu tudi kondome proda povsem rutinsko - kot mu prodaja kruh, mleko, banane, čokolado ali sladoled. Najstniku končno kapne, kako mora formulirati naročilo, da v tej vukojebini ne bo porušil ravnotežja: kondome mora naročiti posredno. Zato reče: Dober dan, rad bi pol kilograma kruha, liter mleka, kilogram banan, dve čokoladi, kondome in sladoled - ne, tri sladolede. Rutinsko.
In tako je zvenel tudi Obamov 17-minutni TV-govor: Dober dan, danes sem govoril z Bushem, ki je velik patriot ... O vojni se, kot veste, nisva strinjala, kar pa ne pomeni, da tudi sam nisem velik patriot ... Vojna je nacijo sicer razdelila, toda ko gre za podporo naši vojski, ki je jeklo naše ladje, jeklo naše države, smo enotni ... Iračani so ponosno ljudstvo, zato jih destrukcija ne zanima ... Čas je, da se premaknejo naprej, da prevzamejo odgovornost in da postanejo trden ameriški partner ... Čas je tudi, da začnemo ponovno izgradnjo Amerike, da okrepimo ekonomijo, podjetništvo, izobraževanje in srednji razred, da ustvarimo nova delovna mesta, da zaposlimo milijone ljudi, ki so izgubili delo, in da sprostimo inovacije, ki bodo dale nove produkte in ki bodo Ameriko učvrstile na globalnem trgu, tako da bo lahko ohranila vodilno vlogo v tem mladem stoletju ... Potrebujemo energijo, pogum in občutek za skupno ... Čas je, da obrnemo list ... Naprej gremo samozavestno in predano ... Prihodnost je naša ... In ja, mimogrede, iraške vojne je konec. Obama je govoril iz Ovalne pisarne, toda rutinsko - kot da kupuje kruh, mleko, banane, čokolado, kondome in sladoled. Kondome je vrgel med kruh, mleko, banane, čokolado in sladoled ali, bolje rečeno, konec vojne - oz. »konec naše bojne misije v Iraku, operacije Iraška svoboda« - je vrgel med Busha, patriotizem, vojsko alias »jeklo naše ladje-države«, ekonomijo, brezposelne, nova delovna mesta, inovacije, srednji razred, izobraževanje, iraške volitve, »bolečo recesijo«, »vse tiste viharje«, pogum in žrtvovanje ameriških vojakov, »novi začetek v zibelki civilizacije«, povezanost ameriške in iraške svobode, povezanost ameriške blaginje in ameriškega globalnega vpliva, ameriški sen, novo stoletje in prihodnost. Kot najstnik. Za najstniško nacijo. Za infantilno publiko - za telepubliko, ki je iraško vojno doživljala kot nekaj irealnega. Logično: irealnost je povečala tudi sprejemljivost te vojne. Zato si je lahko irealnost privoščil tudi sam, tako da je njegov TV-šov, s katerim je skušal povečati sprejemljivost konca vojne, izgledal kot verzija resničnostnega šova Popolna preobrazba.
Ko ste ga poslušali, ste dobili občutek, da je bil konec iraške vojne le ena izmed mnogih stvari, ki so se zgodile 31. avgusta 2010. Nič posebnega torej. Nič izjemnega. Nič prelomnega. Ali pač? Le da je Obama to »prelomnico« - ta »zgodovinski trenutek« - prodal kot stilizirani, evangelistični nakup kondomov. Kaj je bila večja »prelomnica«, konec iraške vojne ali njegov letalski telefonski pogovor z Bushem, je kakopak prepustil naši domišljiji. Drži, iraško vojno je odpovedal tako rutinsko, kot da to ni njegova stvar - in kot da se ga vse skupaj v resnici ne tiče. In drži, iraška vojna je Busheva stvar, Obama ji je, ko je bil še senator, nasprotoval, toda v svojem govoru vendarle ni mogel prehvaliti vojske, njenih dosežkov, njenega poguma, njenih žrtev, hkrati pa je tudi poudaril, da je Irak zdaj boljši, pač svoboden in suveren, da je »Amerika iraškemu ljudstvu prepustila prihodnost Iraka«, da je služenje ameriških vojakov in vojakinj v Iraku model za spoprijemanje z izzivi doma in da »nam« vojska v teh nemirnih, burnih in negotovih časih »vliva zaupanje, da je naša smer prava in da onstran jutranjega mraka ležijo lepši časi«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.