Konec vojne

Barack Obama je 31. avgusta, ko je naciji in svetu sporočil, da je iraške vojne konec, izgledal kot najstnik, ki hoče kupiti kondom. Okej, predstavljajte si najstnika, ki živi v mali vukojebini in nujno potrebuje kondom - punca bi se dala dol, toda le s kondomom. Najstniku ne preostane drugega, kot da nabavi kondome. Zato odkoraka v trgovino. Toda šit: živi v majhnem mestu, v katerem se vsi poznajo. Pomeni, da tudi njega vsi poznajo. In kar je najhuje: pozna ga tudi trgovec. Njega, njegovega očeta, njegovo mamo. Najstnik vstopi v trgovino, v tako staromodno, še s pultom in prodajalcem za pultom - nerodno mu je, menca, zavlačuje. Dajeta ga trema in strah. Ne ve, kako naj naroči kondome, ne da bi ga prodajalec ubil s pogledom ali kaj takega. Ve le to, da ne more stopiti pred prodajalca in reči: Kondome! Ne, tako direkten ne more niti ne sme biti. To bi bilo preveč tvegano, preveč vulgarno, preveč nespoštljivo, preveč izzivalno, preveč opazno - kondome mora naročiti tako, da prodajalec sploh ne bo opazil, da je naročil kondome. Naročiti jih mora tako rutinsko, kot da kupuje kruh, mleko, banane, čokolado ali sladoled. Naročiti jih mora tako rutinsko, da bo tudi prodajalec naročilo sprejel rutinsko ali, bolje rečeno - prodajalcu mora omogočiti, da naročilo sprejme rutinsko. In da mu tudi kondome proda povsem rutinsko - kot mu prodaja kruh, mleko, banane, čokolado ali sladoled. Najstniku končno kapne, kako mora formulirati naročilo, da v tej vukojebini ne bo porušil ravnotežja: kondome mora naročiti posredno. Zato reče: Dober dan, rad bi pol kilograma kruha, liter mleka, kilogram banan, dve čokoladi, kondome in sladoled - ne, tri sladolede. Rutinsko.
In tako je zvenel tudi Obamov 17-minutni TV-govor: Dober dan, danes sem govoril z Bushem, ki je velik patriot ... O vojni se, kot veste, nisva strinjala, kar pa ne pomeni, da tudi sam nisem velik patriot ... Vojna je nacijo sicer razdelila, toda ko gre za podporo naši vojski, ki je jeklo naše ladje, jeklo naše države, smo enotni ... Iračani so ponosno ljudstvo, zato jih destrukcija ne zanima ... Čas je, da se premaknejo naprej, da prevzamejo odgovornost in da postanejo trden ameriški partner ... Čas je tudi, da začnemo ponovno izgradnjo Amerike, da okrepimo ekonomijo, podjetništvo, izobraževanje in srednji razred, da ustvarimo nova delovna mesta, da zaposlimo milijone ljudi, ki so izgubili delo, in da sprostimo inovacije, ki bodo dale nove produkte in ki bodo Ameriko učvrstile na globalnem trgu, tako da bo lahko ohranila vodilno vlogo v tem mladem stoletju ... Potrebujemo energijo, pogum in občutek za skupno ... Čas je, da obrnemo list ... Naprej gremo samozavestno in predano ... Prihodnost je naša ... In ja, mimogrede, iraške vojne je konec. Obama je govoril iz Ovalne pisarne, toda rutinsko - kot da kupuje kruh, mleko, banane, čokolado, kondome in sladoled. Kondome je vrgel med kruh, mleko, banane, čokolado in sladoled ali, bolje rečeno, konec vojne - oz. »konec naše bojne misije v Iraku, operacije Iraška svoboda« - je vrgel med Busha, patriotizem, vojsko alias »jeklo naše ladje-države«, ekonomijo, brezposelne, nova delovna mesta, inovacije, srednji razred, izobraževanje, iraške volitve, »bolečo recesijo«, »vse tiste viharje«, pogum in žrtvovanje ameriških vojakov, »novi začetek v zibelki civilizacije«, povezanost ameriške in iraške svobode, povezanost ameriške blaginje in ameriškega globalnega vpliva, ameriški sen, novo stoletje in prihodnost. Kot najstnik. Za najstniško nacijo. Za infantilno publiko - za telepubliko, ki je iraško vojno doživljala kot nekaj irealnega. Logično: irealnost je povečala tudi sprejemljivost te vojne. Zato si je lahko irealnost privoščil tudi sam, tako da je njegov TV-šov, s katerim je skušal povečati sprejemljivost konca vojne, izgledal kot verzija resničnostnega šova Popolna preobrazba.
Ko ste ga poslušali, ste dobili občutek, da je bil konec iraške vojne le ena izmed mnogih stvari, ki so se zgodile 31. avgusta 2010. Nič posebnega torej. Nič izjemnega. Nič prelomnega. Ali pač? Le da je Obama to »prelomnico« - ta »zgodovinski trenutek« - prodal kot stilizirani, evangelistični nakup kondomov. Kaj je bila večja »prelomnica«, konec iraške vojne ali njegov letalski telefonski pogovor z Bushem, je kakopak prepustil naši domišljiji. Drži, iraško vojno je odpovedal tako rutinsko, kot da to ni njegova stvar - in kot da se ga vse skupaj v resnici ne tiče. In drži, iraška vojna je Busheva stvar, Obama ji je, ko je bil še senator, nasprotoval, toda v svojem govoru vendarle ni mogel prehvaliti vojske, njenih dosežkov, njenega poguma, njenih žrtev, hkrati pa je tudi poudaril, da je Irak zdaj boljši, pač svoboden in suveren, da je »Amerika iraškemu ljudstvu prepustila prihodnost Iraka«, da je služenje ameriških vojakov in vojakinj v Iraku model za spoprijemanje z izzivi doma in da »nam« vojska v teh nemirnih, burnih in negotovih časih »vliva zaupanje, da je naša smer prava in da onstran jutranjega mraka ležijo lepši časi«.

Iraška vojna ni II. svetovna vojna

Paradoks je na dlani: Obama, ki je iraški vojni nasprotoval in ki mu je nasprotovanje iraški vojni pomagalo pri izvolitvi, je zdaj ustvarjal vtis, da iraška vojna ni bila zaman - da je bila torej smiselna in dobra. Hej, Irak je boljši, ameriški vojaki so se žrtvovali! Obama je iraško vojno redefiniral in reformuliral ali, natančneje, podvrgel jo je transsubstanciaciji - Kristusovo kri je spremenil v vino, kondome je spremenil v mleko, iraško vojno je spremenil v dobro, smiselno, pravično vojno. Je skušal iraško vojno asociativno povezati z II. svetovno vojno? Je skušal iraški vojni podeliti status II. svetovne vojne? Se vam zdi naključje, da je rekel, da so Američani v tej vojni »plačali visoko ceno«, da so ameriški vojaki v Iraku ustvarjali »boljši svet za svoje otroke«, da so ameriški vojaki, ki so padli, »dali svoja življenja za vrednote, ki v srcih našega ljudstva živijo že več kot dve stoletji«, in da se ameriški vojaki, ki so služili v Iraku, »pridružujejo neprekinjeni vrsti herojev, ki se razteza od Lexingtona do Gettysburga, od Iwo Jime do Inchona, od Khe Sanha do Kandaharja«? In hej, se vam zdi naključje, da je nekje vmes omenil, da se je njegov ded boril v II. svetovni vojni? Ne, v tako sfriziranih, tako kontroliranih in tako strateških govorih ni naključij.
Problem je le v tem, da iraška vojna ni bila II. svetovna vojna. In to vemo že od dneva št. 1. Prvič, takega nasprotovanja ni bila deležna še nobena vojna - svetovno javno mnenje je bilo proti tej vojni, pred ameriško invazijo na Irak pa so se odvrtele največje, najmnožičnejše protivojne demonstracije v zgodovini sveta (10 milijonov protestnikov, 800 mest, 60 držav). Drugič, vsi argumenti za iraško vojno - »Irak ogroža sosednje države«, »Irak neposredno ogroža Ameriko«, »Irak ima in razvija orožje za množično uničevanje«, »Irak je povezan z Al Kajdo« - so bili že vnaprej diskreditirani. Tretjič, vsi so tudi že vnaprej svarili, da bo invazija na Irak ilegalna, kršitev mednarodnega prava. In četrtič, 8. maja 1945, ko so zavezniki razglasili konec II. svetovne vojne (in zmago nad nacistično Nemčijo), sam konec II. svetovne vojne ni bil le ena izmed mnogih stvari, ki so se zgodile 8. maja 1945, ampak edina stvar, ki se je zgodila 8. maja 1945. Vsi so masovno in masivno slavili. Ulice so bile polne ljudi, veselja, evforije. Vsi so govorili le o koncu vojne. To je bila edina topika. In konec II. svetovne vojne je bil še dolgo edina stvar, ki se je zgodila. Še vedno se zdi, da je edina stvar, ki se je zgodila v zadnjih petinšestdesetih letih. Zdaj je bilo povsem drugače: 31. avgusta 2010 je bil konec iraške vojne le opomba, le ena izmed topik dneva. Niti ne tedna, kaj šele meseca ali leta. Z radarja - tudi medijskega radarja, se razume - je hitro izginil. Nobenega slavja, nobenega veselja, nobene evforije. Nobenega ljudskega rajanja - niti po svetu niti v Iraku.
Tako kot je bil konec iraške vojne le ena izmed mnogih stvari, ki so se zgodile 31. avgusta 2010, je bil tudi Obamov TV-govor le eden izmed mnogih TV-šovov, ki so bili predvajani 31. avgusta 2010. Če niste bili dovolj pozorni, če niste pogledali v pravem trenutku, če ste bili z mislimi drugje ali pa če ste gledali kak drug TV-šov, potem niste niti opazili, da je iraške vojne konec. Ups, prepozno - konca vojne je že konec! Konec vojne je opazila le ameriška desnica in takoj protestirala: kako to, da je Obama razglasil le konec vojne? Kako to, da ni razglasil tudi zmage? Ne, 31. avgust 2010 ni bil V-Day, dan zmage. Lepo prosim - dan zmage?!? Nad kom? Se je kdo vdal? Je kdo podpisal vdajo - ali pa vsaj premirje? Je kdo kapituliral? Vprašanje, zakaj Obama ni razglasil zmage, prikriva bistveno bolj zoprno vprašanje: s kom so bili Američani sploh v vojni? Proti komu so se v Iraku sploh borili? Proti Sadamu Huseinu? Toda Sadamov kip so zrušili že nekaj dni po invaziji, potem so ga ujeli, obsodili na smrt in obesili. Že davno. S kom so bili torej v vojni?
Če pogledate srhljivo, kalvarično, kataklizmično bilanco iraške vojne, potem imate občutek, da so bili Američani v vojni z iraškim ljudstvom - da so se torej borili proti iraškemu ljudstvu. Pa poglejmo. Za začetek, padlo je ogromno iraških civilistov - nekateri pravijo, da okrog 150 tisoč, drugi, da milijon. Ni jasno: Američani civilnih žrtev niso šteli. Štetje civilnih žrtev so kvečjemu ovirali in preprečevali. Dalje, okrog 20 tisoč žrtev iraške vojne je še vedno neidentificiranih. Dalje, več kot štiri milijone Iračanov je preseljenih in razseljenih - mnogi so zbežali v tujino. Specifično: v tujino, predvsem Jordanijo in Sirijo, jih je zbežalo skoraj za celo Slovenijo! Tudi dobra polovica iraških zdravnikov. Dalje, na tisoče je bilo ranjenih, pohabljenih, pa tudi ponižanih, križanih in mučenih, recimo v Abu Grajbu. Dalje, uradno je brezposelnih 18 odstotkov Iračanov, v nekaterih provincah tudi 30 odstotkov, toda neuradno jih je brezposelnih in podzaposlenih 51 odstotkov. Pomeni: več kot polovica. Dalje, ljudje so socialno povsem hendikepirani, tako da komaj shajajo - četrtina Iračanov živi pod pragom revščine, kar 90 odstotkov pa jih hodi po racionirano, subvencionirano hrano. Dalje, mnogi so brez vode, elektrike in komunalnih storitev - voda je okužena, bolnišnice niso varne. Dalje, Irak je - kljub nafti, ki na leto prinese 60 milijard dolarjev, oh, ali pa prav zavoljo nafte - še vedno humanitarna ruševina, falirana država. Američani so Irak res preobrazili. Ali bolje rečeno: spremenili so ga v Libanon. Rekel bi, da so ga spremenili v Dresden, toda aluzije na II. svetovno vojno so nepotrebne, le del vojne megle. Če bi že ravno hotel aludirati na II. svetovno vojno, potem bi rekel, da je Irak zadnji ameriški Ground Zero.
Groteskna slika druge ameriške državljanske vojne
Ne, iraška vojna ni II. svetovna vojna, toda ko je Obama rekel, da je zdaj čas za ponovno izgradnjo Amerike, je zvenel tako kot politiki, ki so po II. svetovni vojni govorili o ponovni izgradnji Evrope. Kar je kakopak hud zgodovinski revizionizem. Prvič: kaj je hotel s tem reči? Očitno dvoje: da je vojna, ki jo je spočel Bush, le nadaljevanje II. svetovne vojne in da je finančna in gospodarska kriza, ki je »razdejala« Ameriko, le nadaljevanje vojne, ki jo je spočel Bush. To pomeni, da je finančna in gospodarska kriza, ki je »razdejala« Ameriko, posledica II. svetovne vojne. Vidite, ko je Obama svojo retoriko zavijal v aluzije in metafore, ko se je torej taktično in blazirano izogibal temu, da bi tej vojni rekel svinjarija, ki je zrela za Haag, je tvegal, da bo zvenel kot konspirolog - ali pa kot Bush. Kar je v tem primeru ista stvar, še toliko bolj, ker je z razglasitvijo konca ameriške bojne misije v Iraku le izpolnil Bushevo obljubo, da se bo ameriška vojska ob koncu leta 2010 umaknila iz Iraka.
In drugič, če kdo dejansko potrebuje ponovno izgradnjo, potem je to Irak, ne pa Amerika. Kot Ground Zero ne izgleda Amerika, ampak Irak. Zato imate tudi občutek, da je bila Amerika v vojni z iraškim ljudstvom. In zato bi lahko Iračani v trenutku, ko je Obama razglasil konec vojne, razglasili dan zmage. Iračani bi lažje razglasili zmago kot Američani - problem Američanov je v tem, da ne morejo razglasiti zmage, ker ne morejo reči, koga so premagali. V hipu, ko bi razglasili zmago, bi morali povedati, koga so premagali. V hipu, ko bi povedali, koga so premagali, pa bi povedali preveč, saj bi morali priznati, da niso točno vedeli, proti komu se borijo, ker med Iračanom in Iračanom niso videli razlike. To se pozna pri številu mrtvih in pri apokaliptičnem razdejanju. Toda to, da tudi med II. svetovno vojno niso videli razlike med nacistom in Nemcem, ne pomeni, da je iraška vojna dedinja II. svetovne vojne, ampak da so Američani računali, da bodo spontane primerjave med iraško in II. svetovno vojno legitimirale njihovo početje, njihove pokole, njihova shock & awe bombardiranja, njihovo torturo - oh, in če hočete, njihovo kolektivno kaznovanje Iraka, nadaljevanje kolektivnega kaznovanja Nemčije.
Kaj pa če vzamemo Obamovo leporečje o ponovni izgradnji Amerike zares? Ne poetično ali konspirološko, ampak dobesedno. Ne torej v smislu, da je to, kar je razdejalo Ameriko, posledica II. svetovne vojne, ampak v smislu, da je to, kar je razdejalo Ameriko, posledica iraške vojne - Busheve vojne, Busheve politike. Potem lažje razumemo, kaj je hotel reči, ko je v svojem TV-nastopu rekel, da se z Bushem o vojni nista strinjala, da so patrioti oboji, tisti, ki so bili za vojno, in oni, ki so bili proti njej, da je treba zdaj vsa ta nasprotja, ki delijo nacijo, preseči in se - po modelu ameriških vojakov in vojakinj v Iraku - posvetiti bodočim izzivom in ponovni izgradnji Amerike: očitno je hotel reči, da to, kar se dogaja v Iraku, dejansko nima nobene zveze z Irakom, ampak z Ameriko. Da se torej to, kar se je dogajalo v Iraku, ni dogajalo v Iraku, ampak v Ameriki. Da iraška vojna ni bila zunanjepolitično, ampak notranjepolitično dejstvo - produkt polariziranosti in razklanosti ameriške nacije.
Ergo: ker se Američani niso strinjali, ker so bili sprti, je moralo umreti milijon Iračanov. Ker je bila ameriška nacija razklana, se je moral Irak preleviti v Ground Zero. Američani so bili v Iraku v vojni s sabo - umirali pa so Iračani. Prek iraške vojne je razklana nacija debatirala in polemizirala s sabo. Namesto da bi se Američani pobili med sabo, so vojno in bojišče avtsorsali v Irak. Iraška vojna je bila le groteskna, perverzna, fantazmagorična slika tega, kaj bi se zgodilo, če bi Amerika padla v drugo državljansko vojno. Zato je iraška vojna izgledala tako irealno. Zato jo je bilo mogoče prodati kot TV-šov. In zato je bilo sporočilo Obamovega TV-govora o koncu vojne vzgojno: vidite, bolje da se nekaj naših vojakov pobija v Iraku, kot pa da se vsi pobijamo v Ameriki!

Vojne ni konec

Vojne je torej konec. Kdo pravi? Kako vedo, da je vojne konec? Ne pozabite: Bush je 1. maja 2003 famozno pristal na letalonosilki Abraham Lincoln in pod bombastičnim napisom »Misija končana« razglasil konec iraške vojne - konec »večjih vojaških operacij v Iraku«. Je bilo s tem vojne konec? Ne. Bush ni ujel pravega trenutka - konec vojne je zgrešil. Kako to, da lahko konec vojne tako mastno, tako nemarno, tako burleskno zgrešiš? Problem očitno ni le v tem, da ne znaš definirati, s kom si v vojni, ampak tudi v tem, da ne znaš definirati, kaj počneš - da torej ne znaš definirati vojne. Vprašanje, kdaj bo konec iraške vojne, je namreč le inverzija vprašanja: kdaj se je iraška vojna sploh začela? Se je začela leta 2003, z ameriško invazijo na Irak? Ali pa se je začela že leta 1991, ko so začeli Američani bombardirati Irak - in potem bombardiranje in embargo nadaljevali vse tja do leta 2003? Ali bolje rečeno: kako končaš vojno, ki ima dva začetka? Jo lahko sploh končaš? Kako veš, katere vojne je konec? Tiste, ki se je začela leta 1991, ali one, ki se je začela leta 2003?
Nič, Američani so ustvarili vojno, v kateri med vojno in koncem vojne ni več razlike, tako da konec vojne zlahka zgrešiš. Bodisi konec vojne razglasiš prezgodaj - ali pa prepozno. Je vojne res konec? Kot kaže, se šele začenja - tako kot 1. maja 2003: razglasitev konca vojne je le vojna napoved. Ne spreglejte treh momentov. Prvič, v Iraku bo kljub odhodu »zadnje ameriške bojne brigade« ostalo 50 tisoč ameriških vojakov (ki bodo preformulirani v »tranzicijsko«, »svetovalsko«, »inštruktorsko«, »asistentsko« vojsko). Kar ni ravno malo. Redno vojsko bo kakopak nadomestila zasebna vojska - v Irak prihaja na tisoče podizvajalskih varnostnikov, ki bodo prevzeli pristojnosti vojske in ki po novem ne bodo več honorarci obrambnega, ampak zunanjega ministrstva. Plus: iraško morje in iraške luke bodo še vedno pod ameriškim vojaškim poveljstvom.
Drugič, ameriška vojska - vojaki, hardver, budžet, fokus - se iz Iraka seli v Afganistan. Iraška vojna je bila nadaljevanje afganistanske - afganistanska bo zdaj nadaljevanje iraške. Kar je logično: ob iraški vojni je bila ameriška nacija razklana, ob afganistanski pa ne. »Vsi Američani ne glede na politično pripadnost so se strinjali, da je treba kaznovati tiste, ki so nas napadli 11. septembra,« je rekel Obama. Pomeni: iraške vojne se moramo znebiti, da bi razklano nacijo poenotili - afganistansko vojno pa lahko obdržimo! Afganistanska vojna je kul! To je vojna, ki lahko ostane. To je vojna, ki lahko postane permanentna, ker o njej obstaja ameriški konsenz. To je vojna, ki mora ostati: da se Američani ne bi pobijali v Ameriki, ampak v Afganistanu. Američani so za obe vojni pokurili že več kot 1000 milijard dolarjev - da se ne bi pobijali doma.
In tretjič, ja, Obama je čisto zares rekel, da je služenje ameriških vojakov v Iraku zgled za ameriško spoprijemanje z izzivi doma in da ameriška vojska samim Američanom v teh negotovih časih »vliva zaupanje, da je naša smer prava in da onstran jutranjega mraka ležijo lepši časi«. To pomeni, da Ameriki smer kaže vojska, da ameriško družbo čaka novi val militarizacije, da je vojska prihodnost Amerike in da je prihodnost Amerike vojna. Ameriški filozof William James je leta 1902 zapisal: »V družbeni realnosti bi morali najti moralni ekvivalent vojne - nekaj heroičnega, kar bi ljudem govorilo tako univerzalno, kot jim govori vojna, in kar bi bilo obenem združljivo z njihovim duhovnim prepričanjem, saj vojna, kot se je izkazalo, ni.« Obami - velikemu upu - to ni uspelo. Edini moralni ekvivalent vojne v ameriški družbeni realnosti je še vedno vojna.
In tako je Obama potreboval kondom. Pa je stopil pred pult, mencal in zavlačeval - in potem dahnil: Dober dan, rad bi pol kilograma kruha, liter mleka, kilogram banan, dve čokoladi, kondome in sladoled. Prodajalec je le rutinsko odvrnil: Kondomov nimamo. Je to vse? Obama je šel po kondome - kondomov ni dobil, toda plačal in dobil je vse tisto, česar ne potrebuje. In ko je iskal »prelomnico«, pač trenutek, ko bi lahko izrekel zgodovinske besede, razglasil konec vojne in zapičil ameriško zastavo, je bil čudno podoben admiralu Pearyju, ki v romanu Ragtime išče severni tečaj: »Peary je legel na trebuh in s skodelico živega srebra in sekstantom, papirjem in svinčnikom zračunal položaj. Ni bil zadovoljen. Šel je naprej po ledeni plošči in še enkrat zmeril. Tudi tukaj ni bil zadovoljen. Ves dan je Peary drsal sem in tja po ledu, eno miljo v eno smer, dve milji v drugo, in meril. Z nobenim merjenjem ni bil zadovoljen. Naredil je nekaj korakov proti severu in ugotovil, da hodi proti jugu. Na tem vodenem planetu drseče morje ni hotelo stati pri miru. Ni mogel najti natančnega kraja, da bi lahko rekel, tole tukaj je severni tečaj. Vendar ni bilo dvoma, da so prišli nanj.«