Mačeta

za

Desperado.

Unikatnost Mačete - lucidne, cinefilske, vsevedne in vsevidne impersonacije starih B filmov, aktivističnega Tex-Mexa, poganjka onega »lažnega« napovednika iz eposa Grindhouse - ni le v tem, da poveže narkokartelsko nasilje v Mehiki in protiimigrantsko represijo v Ameriki, ampak tudi v tem, da ustvari svet, v katerem so vsi belci negativci - jasno, latinosi so good guys. In to vsi. Okej, mehiški narkobaron Torrez je bad guy, toda igra ga - brez heca! - Steven Seagal.

Težko boste našli h'woodski film, v katerem bi bili negativci vsi belci. Recimo: Robert De Niro je demagoški senator, ki si skuša ponovno izvolitev zagotoviti s fašistoidno protiimigrantsko retoriko (imigranti so zanj le ščurki, teroristi ipd.), Don Johnson je rasistični, militantni, antihispanski šerif, ki se na ameriško-mehiški meji obnaša kot kak lagerfirer, Jeff Fahey pa je spolzki kšeftar. Vsi trije služijo z mejo. In vsi trije so povezani - ne le med sabo, ampak tudi s Torrezom. Ergo: obe strani, mehiški kartel in ameriška desnica, delata z roko v roki. Protiimigrantska retorika, s katero maha ameriška desnica, je opij za ljudstvo - tako kot kokain, s katerim maha mehiški kartel. In Mačeta (Danny Trejo), glavni junak filma, sicer nekdanji mehiški policaj, je ta, ki na lastni koži izkusi, da sta mehiški kartel in ameriška desnica le dve strani istega kovanca: ko mu Torrez ubije ženo, prebegne v Ameriko, kjer ga - stisnjenega med izkoriščani, brezpravni, nedokumentirani migrantski proletariat - teksaška naveza prelevi v Leeja Harveyja Oswalda, le da preživi, tako da je potem vseeno, na kateri točki njegova halucinantna, bombastična, lunatična razredna vendetta mutira v transcendentno stalinistično čistko. Nasilja na mehiški strani pač ne moreš iztrebiti, če hkrati ne iztrebiš demagogije na ameriški strani. In obratno.