9. 9. 2010 | Mladina 36 | Kolumna
Dialog vseh dialogov
Izid konflikta med vlado in sindikati je negotov in morda prelomen
© Tomaž Lavrič
Zažigalna vrvica za dolgo napovedovano vročo jesen že gori. Pogajanja med različnimi sindikati in vlado še tečejo, toda spopad kot da se nezadržno bliža. Če bo počilo, bo to poraz kolektivne razumnosti v tej državi.
Pogled od zgoraj pokaže Slovenijo kot nemirno, razdrobljeno in konfliktno družbo. Mnoge elite so si zapravile ugled in se ostro spopadajo za isti kos vpliva in kruha. Najbolj razbiti, nemočni in negotovi so zaposleni v zasebnem sektorju. Javni uslužbenci so del srednjega razreda, ki se čuti čedalje bolj ogrožen. Vlada blaži krizo tako, da zateguje pas, krči socialno državo in skuša uveljaviti nekatere reforme, to pa neizbežno povzroča nove napetosti. Konca krize še ni videti, družba se drobi, nihče ne zaupa nikomur.
Napetosti se ta čas zgoščajo predvsem na fronti sindikati - vlada.
Sindikati se radikalizirajo. Semolič govori bojevit razredni jezik, tu sta nepopustljivi Posedi in hladni Kuštrin, ki ju splošna stiska malo briga. V nekaterih pogledih bi morali sindikati nedvomno popustiti - zlasti glede zamrznitve plač javnih uslužbencev in pokojninske reforme -, ker je to nujno zaradi objektivnega položaja in osnovne solidarnosti.
Vendar imajo tudi veliko razlogov za nezaupanje.
Gledano v daljšem obdobju so gibanja skozi sindikalne oči nekako taka: delo se intenzivira, zaposlitvena varnost pa manjša. Povprečni zaposleni ima od gospodarske rasti relativno čedalje manj. Družbeno bogastvo se premešča, družbena neenakost narašča. V ta že tako slab proces je udarila kriza, povečala socialno stisko in bolj osvetlila sistemske in druge hibe. Bremena obvladovanja krize se prelagajo na množice, naglo bogatenje in privatizacija pa sta potekala v korist maloštevilnih, ki praviloma ostajajo bogati in nedotakljivi, tudi če so ribarili v kalnem.
Sindikati o nekem zanje neljubem dejstvu molčijo, vendar je tu: neenakost se veča, socialna država se polagoma krči kljub socialnemu dogovarjanju. Zaradi tega postaja vprašljiva njihova osnovna strategija. Tudi zato postajajo bolj bojeviti. Njihovo nasršeno držo krepijo še sumi o tem, da je Pahorjeva vlada vlada premožnih, in strah, da zdaj danih koncesij v boljših časih ne bodo dobili nazaj. Bojijo se tudi usihanja članstva, če bodo premlačni. Svoje dodaja splošna klima - boj vsakogar proti vsem. Sindikati, ki zastopajo različne, včasih nasprotujoče si interese, se že spopadajo tudi med seboj. Kaj slabšega se jim ni moglo zgoditi.
Na ozadju vsega tega je laže razumeti njihovo radikalizacijo, zaostrovanje, nerazumevanje za zahteve, ki se postavljajo v kriznem položaju. To je cena svetovnega razvoja, zgrešenega ravnanja vrste vlad v preteklosti in negotovosti, ki jo prinaša prihodnost. V Sloveniji so sindikati vse doslej igrali konstruktivno vlogo in tudi zdaj ostajajo nepogrešljivi. To pa ne pomeni, da morajo v vseh spornih točkah ostati nepopustljivi. Nasprotno, to jih lahko zlomi.
Oblast je zaradi krize prisiljena ostro varčevati. Tudi odločitev za reforme bi lahko bila prava - če bi bila vlada dobro vodena, če bi uživala zaupanje in imela izpričan posluh za družbeno pravičnost. Noben od teh treh pogojev ni izpolnjen, vsaj v celoti ne, zato ves reformni projekt - premalo postopen, preveč časovno zbit - visi na nitki. Reform ni mogoče vrednotiti samo po njihovi nujnosti, ampak tudi po tem, ali jih je prebivalstvo socialno in psihološko sposobno vzdržati. O tem, ali je kriza pravi čas za reforme ali ne, pa se je mogoče prerekati v nedogled.
Vlada uživa malo zaupanja in avtoritete, večina dvomi o njeni sposobnosti in dobronamernosti. S tem se ji deloma dela krivica. S prvim dnem vladanja je padla v ostro globalno-lokalno krizo, vse posledice te krize pa se zdaj pripisujejo samo še njej. Državo, katere BDP se zmanjša skoraj za desetino, je zelo težko voditi. Toda za slab glas si je, tudi če odmislimo reforme, v marsičem kriva sama. Hkrati z zategovanjem pasu ni potegnila dovolj realnih in simbolnih potez, ki bi prepričljivo dokazale troje: da ima jasno predstavo, kako naprej, da so bremena krize razdeljena enakomerno in da so pred zakonom vsi enaki. Nekaj odmevnih policijskih akcij je premalo za dokaz, da Slovenija postaja bolj pravna država. V krizi se odpira en gnojni tvor za drugim in za nazaj se potrjuje, da je bila celotna privatizacija (in koncentracija lastništva), to stvarno jedro tranzicije in najbolj sporna posamična stvar naše neodvisne zgodovine, eno samo prepleteno, pogosto nečisto sodelovanje politike, gospodarstva, neoliberalcev in brezobzirnih povzpetnikov. Pahorjeva vlada je tu še najmanj kriva, a kaže premalo volje in dejanj, da bi lahko zbudila vtis, da je iz drugačnega testa.
Zrak je nabit s slabimi čustvi in z negotovostjo. K temu prispeva tudi rovarjenje opozicije, ki se ravna po načelu čim slabše, tem boljše. Blizu tej logiki so mediji, zlasti obe neprofesionalni, histerični televiziji.
Vse to in še kaj se zliva v hudo nezaupanje v politiko in elite nasploh. Katera si še upa trditi, da je na res dobrem glasu in da ima pred očmi predvsem skupno dobro?
V takem položaju grozi socialni spopad širokih razsežnosti. Izid konflikta med vlado in sindikati je negotov in lahko postane prelomen. Obe strani hodita po nevarnem robu in obe veliko tvegata.
Vlada ima odprte fronte s sindikati, z opozicijo in zlovoljno, nezaupljivo javnostjo. Če bo spopad s sindikati izgubila, bo reform in varčevanja za lep čas konec, oboje pa je, kot rečeno, vsaj deloma nujno. Slab, še slabši bi bil hud poraz sindikatov - trajno bi prizadel zaposlene in socialno dogovarjanje.
To je resno ogroženo že zdaj. Če bi bilo ukinjeno, bi privrženci nebrzdanega kapitalizma popolnoma prevladali, socialna država bi še hitreje nazadovala, dobili bi še bolj živčno, konfliktno in nestabilno - ali pa avtoritarno družbo. Slovenija brez institucije socialnega dogovarjanja bi bila v temeljih drugačna, za večino bolj surova država.
Morda se bodo vlada in sindikati zadnji hip v glavnem sporazumeli. Če se ne bodo, bomo na škodi vsi. Stavka javnih uslužbencev lahko potegne za sabo plaz drugih protestov in tudi zloglasno Janševo ulico. Če bo bik enkrat v koridi, ga bo težko ustaviti.
Tudi nevarnosti širših, celo nasilnih nemirov ni mogoče izključiti. Izbruh v domnevno vzornem Gorenju, kocke v parlament, bomba v Vegradu, strah in jeza celih pokrajin so zlovešča znamenja. Gmotni položaj, stanje duha, nepredvidljivost krize dopuščajo tudi črne scenarije.
Obe strani nosita velikansko odgovornost. Brez socialnega dialoga se bo še bolj nehala pogovarjati vsa družba. »Kako« vedno zelo določa »kaj« (prihodnji razvoj Slovenije). Prostor za kompromise še obstaja. Sindikati naj razmislijo, kaj bo, če bodo poraženi, premier pa, ali hoče priti v zgodovino kot Borut Thatcher - in biti na naslednjih volitvah zanesljivo odplaknjen. Pri tem naj sebi in drugim ne govori, da mu je vseeno, ali bo ostal na oblasti; politikom ne koristi, če so smešni.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.