9. 9. 2010 | Mladina 36 | Kolumna
Tujec pri vratih
Kaj naj stori slovenska duša, naš značaj?
Naš odnos do tujca je čuden in ni popolnoma razumljiv. Smo vljudni, ko ga spoznamo. Do tistega iz bogatejših zahodnih dežel vedno bolj kot do tistega od drugod. V Evropi veljamo za kraj, kjer srečate najmanj Azijcev in še manj Afričanov. Naravnost neverjetno je, kako se nam je posrečilo, da smo v takšni množini ostali beli. Saj z Židi ni bilo nič drugače. Nekoč jih je cesar pregnal, vrnili so se v avstrijske dežele, v Slovenijo najmanj. Morebiti res ni enostavno biti tujec med nami, razen takrat, ko se komu posreči posloveniti se.
Imamo radi, se veselimo tujca, ki prihaja pogosto? Ne vem, so pa znaki, da smo takrat v zadregi. Ne trudimo se zelo, da bi ostal. Čuden se nam zdi, kadar smo mu všeč. Ne, narobe, takrat se šele postavi vprašanje, ali nam je res do njega.
Hotel sem pravzaprav to pot razmišljati o dirigentih, tudi to je čudno. Dirigenti so nenavadni ljudje, zelo učeni, če so dobri, in nerazumljivi navadnemu človeku. Prosim, dirigirati celotnemu orkestru pa pogosto še znati partituro na pamet! Pa še, če si pri tem tujec, ki bi hotel vztrajati v tej naši deželi!
Nekoč, pred sto leti, tako nekako, je pri nas dirigiral pozneje slavni Čeh, Vaclav Talich. Počutil se je doma, poročen je bil s Slovenko. Val nasprotovanja se je dvignil, odšel je in postal slaven. Na njegovo mesto so postavili »našega«; bil je očitno slabši, toda, kot rečeno, bil je naš.
Potem je, tudi zelo mlad, med nas padel sam Gustav Mahler. Dirigiral je leto dve in odšel, pri nas mu sploh ni ugajalo, čeprav je bil rojen na Moravskem in je torej vsaj poznal Slovane. Zdaj omenjamo, kadarkoli moremo, da smo imeli Mahlerja med sabo. Smešno, morda ni niti opazil, kdo smo. Tako kot slavimo Huga Wolfa, Slovenjgradčana po rojstvu, ki ni napisal niti ene same slovenske pesmi. Vse samo nemške. Smo pa vendarle ponosni, da je »naš« vsaj po rodu. Najbrž ga nimamo za tujca.
No, začel sem z dirigenti, poklicem, priznam, ki ga kujem v zvezde, dirigenti se mi zdijo neverjetni. Med največjimi poklici v umetnosti. Pa je v to našo prestolnico, kamor veliki dirigenti ne zahajajo pogosto, prišel Rus pa še Kavkazec, Valerij Gergijev. Pomislite, zdaj je pri nas, in to še s svojim slavnim Mariinskim orkestrom, že tretje leto zapovrstjo! Zakaj? Kako je to mogoče, saj ima na razpolago ves svet, tudi Metropolitansko opero.
Čuden človek, bi rekli. Tujec, ki mu je morebiti pri nas celo všeč, to pa nas mora seveda pripeljati do vprašanja, ki je vedno v nas: zakaj pa mu je pri nas všeč?! Neki ljubljanski kritik se je v svoji oceni celo vprašal, ali ni bilo že zadosti?! Hočemo koga drugega, ne Gergijeva!
Zamerili smo mu to in ono, kar je seveda človeško in v kritiki glasbe normalno. Čajkovskega še, toda Mahlerja? Ali niso bili crescendi v Peti simfoniji preglasni? Res je Mahler vpeljal zelo veliko sestavo orkestra, vendar ...
Tu sem se spomnil Romaina Rollanda, velikega pisca o glasbenih temah in o skladateljih. V nekem mnenju opisuje svoje občutke, ko je poslušal Beethovnovo Deveto pod Mahlerjevo taktirko. Kaj dela ta človek, se sprašuje Rolland, kakšen Beethoven je to! Preglasen, prehiter, brezbrižen. Je mogoče, da je to prvi dirigent Avstrije?!
Skratka, Mahler po Rollandu partiture sploh ni razumel. In tu smo pri kritikih. Nobenega obzira do velikih imen. Zrušijo tudi največjega dirigenta, če je to njihova volja. Pa se res ni treba čuditi, če so napisali, da so bili pri izvedbi Mahlerja crescendi preglasni. Saj Mahler morebiti ni zvenel bolje od povprečja. In vsak kritik ima seveda pravico do svojega mnenja.
Ne bom posebej omenjal »škandala« s Toscaninijem. Dirigiral je pred samim avtorjem Bolera. Vsi so bili navdušeni, razen navzočega skladatelja. Ravel je bil dobesedno razjarjen, rekel je, da je Toscanini uničil njegovo skladbo. Drugi so po koncertu rekli, da je Toscanini dirigiral sijajno, ampak prehitro. Ravel ni dirigentu niti stisnil roke.
Ne govorim pravzaprav ne o Mahlerju niti ne o muziki. Gre za to, kako se obnašati ali kako čutiti tujce, ki prihajajo k nam in so nam včasih celo všeč. Seveda se načeloma vedno veselimo, če smo kakšnemu tujcu všeč in prihaja več kot enkrat. Carlos Kleiber je bil poročen s Slovenko, pa je prišel dirigirat samo enkrat, in to razumemo. Ne vem, kaj bi čutili, če bi prišel kot Gergijev trikrat in se že napovedal za četrtič!
Ne vem, ali bomo o takšnih rečeh, kot so veliki, no, vsaj slavni dirigenti, kadarkoli razmišljali in intenzivno govorili. Časopisi so polni veliko pomembnejših reči. Recimo takih, kot so cene kruha, ali pa smo se sposobni razpisati o provizijah. Ne čudimo se več, da tema obstaja, da so tudi poklici, kjer je provizija vsaj v ozadju, v resnici pa morebiti glavna gospodarska in psihološka tema. Tako kot o njej pišejo, se človek vpraša, ali sploh obstaja posel v gospodarstvu, ko provizija, javna in tista pomembnejša, tajna, ni v ospredju vsega dogajanja. Se pri najemu dirigenta tudi pogovarjajo o provizijah, ne samo o honorarjih? Rad bi to vedel, kajti človeku se zdi, da so provizije, javne, še bolj pa skrivne, preplavile našo kulturo in naša človeška pričakovanja. O, dirigenti, saj ne zahtevate provizij, upam?
Nedavno sem prvič, po televiziji, poslušal opero Dmitrija Šostakoviča »Katerina Izmajlova« (Lady Macbeth Mcenskega okraja). Spomnil sem se, kako me je petnajstletnega, v Stalinovi Rusiji, vznemirilo, ko jo je Kremelj uradno napadel. Pisali so, da gre za sovjetskemu človeku tujo in obsojanja vredno stvar. Za »formalizem«, ki ga socialistična družba zavrača.
Šostakovič je potem preživljal težke čase. No, sam sem to opero prvič slišal pol stoletja pozneje. Stalina ni več, tudi ne Sovjetske zveze. Ostala pa je Šostakovičeva opera. Je sijajna. In če jo dirigira Gergijev, je še sijajnejša.
A naša tema ni ne Šostakovičeva glasba ne glasba sploh. Niti ne dirigenti, veliki ali manj veliki. Gre za to, kaj storiti, če k nam ne le prihajajo, ampak smo jim všeč! Bomo človeka lepše sprejeli, če smo mu všeč? Kaj naj stori slovenska duša, naš značaj? Kaj naj, prosim vas, storimo s tujci?!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.