Jonathan Franzen: Območje nelagodja

+ + + +

Zagate odraščanja

Roman Območje nelagodja je podnaslovljen kot 'osebna zgodovina' in res v njem Franzen, ki ga poznamo predvsem po obsežnem romanu Popravki, opisuje otroštvo in puberteto, tudi in predvsem neprijetne stvari, sramote, tesnobe, nesporazume s sabo in svetom, sramežljivosti, strahove, prikrivanja in laži. Nelagodje je vseprisotno, kot podton, hrum, motnja. »V puberteti najbolj uživaš, če ne poznaš zadrege, vendar pa je zadrega žal eden njenih glavnih simptomov,« zapiše. Skozi ves roman se spominja doživetih epizod, krščanske Bratovščine in izletov z njo, spolnost in pričakovanje spolnosti sta tako ali tako pubertetniška dominanta, zanimanje za lasten in še bolj za nasprotni spol je v ospredju, večinoma je ljubezni trud zaman, gre pravzaprav za en sam nesporazum, ki ga mulariji kljub naklonjenosti ne uspe preseči.

Tudi zato, ker izhaja iz srednjeslojne malomestne ameriške družine, kjer je bila spolnost tabu, humor in spontanost redka, kjer negujejo t. i. družinske vrednote. Ves čas poudarja svojo sredinskost, tipičnost, kar daje njegovim osebnim strahovom skoraj univerzalnost, vseameriškost. In res lahko v Franznovem klepetajočem izpovedovanju, ki ga sprožita prodaja družinske hiše po materini smrti in poplava spominov, prepoznamo nekaj značilnih epizod iz novejše ameriške zgodovine: strah fantov pred vpoklicem v vietnamsko vojno, pojav subkultur in identifikacije z glasbenimi zvrstmi, seksualno revolucijo in postopno osvobojenost mladine, vpliv množične kulture, konkretno stripovskega psička Snoopyja, na odraščanje in samorazumevanje ameriških najstnikov. Konča se tik pred zdajci, ko pisatelj, ki je že sprevidel, da ne bo imel otrok s svojo partnerico, za to sta vse preveč neodločna, opazuje ptice in ga obletavajo mračne in pesimistične misli glede varovanja okolja, toplogrednih plinov, planetarnega segrevanja, izginjanja naravnih habitatov. Al Gore in redke ptičje vrste so tisto, kar ga najbolj zanima in konec izzveni kot usihanje in streznitev, vse skupaj se kaže kakor obdobje krize srednjih let. Roman se zaključi resignirano, nikamor več ni mogoče napredovati, vsak korak naprej vodi samo še proti breznu. Mimogrede, v Slovenijo je prišel zastonj, zaradi dobrih terenov za opazovanje ptičev.

Franzen je izkušen pripovedovalec, s komičnimi vložki in z zagrizeno resnostjo, kadar govori o vsakdanjih in z današnjega gledišča nepomembnih epizodah na poti odraščanja, uspešno mehča bralčevo pričakovanje. Pisanje je prelito z melanholičnim prelivom, kljub temu iz njega pogosto pobliskneta ironija in dobrohotno zasmehovanje sebe kot odraščajnika. To je zelo odkrita in odprta pripoved, ki bi jo od pisateljske zvezde tega kalibra težko pričakovali, čeprav je res, da je dobršen del romana posvečen srečevanju s svetovnimi klasiki, Kafko, Thomasom Mannom, Rilkejem, na podlagi katerih je oblikoval svojo osebnostno in jezikovno občutljivost. Z Območjem nelagodja dokazuje, da je vešč in stišan, minimalističen nadaljevalec njihovega dela.