Čarovnikov vajenec

proti

Potter a la Disney.

Čarovnikov vajenec je film o Balthazarju (Nicolas Cage), melanholičnem čarovniku iz srednjega veka (okej, bolj iz srednjega sveta), ki je bil Merlinov vajenec in ki se znajde v sodobnem New Yorku, kjer najde Harryja Potterja... ee, svojega vajenca (Jay Baruchel), saj veste, svojega naslednika, romantično nerodnega študenta, novega Teslo, ki pa pomotoma - z magičnim prstanom! - odpre babuško, v kateri je že več kot tisočletje ujeta kompletna »os Zla«, vključno z Monico Bellucci, in iz katere na ves glas - in ob množici digitalnih efektov, sicer naravnem stanju tega filma (no, bolj light-showa kot filma) - plane Balthazarjev večni rival, cinični, arogantni, diabolični Maxim Horvath (Alfred Molina). New York se tako prelevi v oder, na katerem se udarijo nesmrtniki. Čakate le še na štikel: »It's a Kind of Magic.« Vprašate se: če je to film o čarovnikih in čarovnijah, zmajih in urokih, Apokalipsi in nesmrtnikih, ki oblike spreminjajo hitreje kot Možje X, zakaj potem izgleda kot nočni turistični ogled New Yorka? Film se namreč pofočka na vse najbolj pregovorne newyorške lokacije: Wall Street, Kitajsko četrt, Empire State Building, Chrysler Building, Washington Square Park in tako dalje. Ah, logično, si rečete: igra Cage, režira Turteltaub in producira Bruckheimer, ti trije pa so zapakirali Zaklad pozabljenih, v katerem je bila teorija zarote le pretveza za ogled ameriških zgodovinskih lokacij. Toda s tem vprašanjem si de facto ne razbijate glave, ker ga preglasi precej bolj intrigantno vprašanje: kako to, da nesmrtnik potrebuje naslednika?