Dubravka Ugrešić: Jaga baba je znesla jajce

Babja internacionala

Avtorica popularnega in ufilmljenega romana Štefica Cvek v krempljih življenja, ki je zdaj preveden, se tokrat loteva mitologije, namreč slovanske zgodbe o Jagi babi, čarovnici, katere odmev so številne pravljice o čarovnicah in izobčenkah, njihovem prekletstvu in močeh. Seveda je do pisanja o tej vrsti izločenk še posebej upravičena, saj je sodila med t. i. čarovnice, v skupino opozicijskih in kritičnih hrvaških intelektualk, ki so jim v času evforičnega hrvaštva, se reče brutalnega šovinizma in na novo izbruhnjenega ustaštva, očitali vse mogoče, kar se zdi danes primitivno in nedemokratično. Rudanova je ostala na Reki, Ugrešićeva je večinoma v tujini. Jaga baba je znesla jajce je torej tako rekoč poročilo iz prve roke.

Tudi zato, ker je roman stkan iz več ravni, na vseh pa so v ospredju medženski in malo tudi medspolni odnosi, opisani neprizanesljivo, radikalno kritično in brez anestezije, predvsem pa od blizu, iz ženske perspektive. Roman je tridelen, vsak del ima naslov po pravljici ali kateri od modrosti Jage babe. V prvem govori o svoji bolgarski materi, o njenem branjenju doma pred vsemi, tudi pred hčerjo, o njenem sprejemanju starosti kot degradacije, o tem, kako gre sama z bolgarsko folkloristko v Varno kot materina odposlanka in kako se stke žensko prijateljstvo. Drugi del je pravzaprav pravljica, ki se napaja iz žajfnic in podobnih trivialnosti, hoče pa na primeru treh žensk - ena od njih je porodničarka, babica ob rojstvu pripovedovalke prvega dela in najboljša prijateljica njene matere -, ki se znajdejo v češkem velnes centru, prikazati odnos do starosti, izrabljanja negativnega učinka Jage babe; namreč prizadevanje žensk, da bi se čim bolj oddaljile od vizualnih atributov te ambivalentne mitološke pojave. Gre za dekonstrukcijo in potujevanje žanra s pravljičnim razpletom, vmešajo se princi v različnih oblikah, tudi kot maserji s priapizmom, zgodbo poganjajo naprej izreki, ki spominjajo na ljudsko slovstvo, s posebnim, ljudskim pogledom na to, kaj je 'lepo' povedano. Tretji del je eliadejevska razprava iz primerjalne mitologije in strukturalne etnologije kot odmev na proučevanje mitoloških vzorcev v sekulariziranih družbah. Spiše jo bolgarska folkloristka iz prvega dela in v njej aplicira teorijo na branje predhodnih dveh delov; to je proza s komentarjem in tudi že z eksplicitnim kritiškim navdušenjem. Gradivo, prej uporabljeno literarno in vtkano v zgodbo, je zdaj izrabljeno poudarjeno teoretsko, kar je legitimno, pa tudi že zdrsano. Vsaj za nas, na debelo namazane z drugostopenjskostjo, je še najbolje izpisan prvi, spominski in bolj čustveno vpleteni del, drugi je parodija žanra, čisto zabavna, vendar brez suspenza, dekonstrukcijska, tretji pa klofuta sodobnosti, ki s kultom lepote in mladosti - kar producira puerilnost tudi na mestih, kjer ta ne bi smela imeti prostora - prekriva strahove, povezane s staranjem in z vizualno neskladnostjo.