Belka

za

Moja Afrika.

Predstavljajte si Mojo Afriko, toda v času krvavih afriških državljanskih vojn, pučev, revolucij, pokolov, terorja, otroških vojakov, beguncev, socialnega kaosa, izgona belcev in glokalizacije neokolonialnega »srca teme«, pa dobite Belko, ki bi se lahko začela z isto repliko kot Moja Afrika: »Imela sem farmo v Afriki.«

Tudi Maria (Isabelle Huppert) ima namreč farmo v Afriki - no, plantažo. In Maria je Karen Blixen 100 let kasneje - Karen Blixen v času, ko Mozart sredi džungle ni več mogoč: proti njeni farmi se vali cunami državljanske vojne. Uporniki sekajo z mačetami, milice renčijo z noži med zobmi, vse bližje so, toda Maria ne trzne, ampak se obnaša, kot da ni nič, pa četudi si njeni najbližji - njen eks, njen tast, njen sin - že natikajo kostume in psihotični make-up tega nalezljivega apokaliptičnega teatra. Medtem ko Evropejci bežijo ali pa skačejo v zaklon, se Maria - belka in obenem rojena Afričanka - pripravlja na žetev, vsa zadržana, nema, eterična in distancirana. Odločno distancirana. Nič romantičnega ni v njeni stoični pozi. Na njeno farmo se sicer zateče fatalno ranjeni »Boksar« (Isaach De Bankolé), vodja upornikov, toda sama se ne postavi na nobeno stran. Zakaj? Ker se tu ni več kam postaviti? Ker je utrujena od večnega ponavljanja iste afriške zgodbe? Ker teh afriških navzkrižnih ognjev ne razume? Ker misli, da je to ne zadeva? Ker računa, da bo šlo vse skupaj mimo? Ker ne more ničesar spremeniti? Ker mora njen afriški biznis teči naprej? Toda bolj ko je distancirana, bolj postaja jasno, da so vsi ti »razlogi«, zaradi katerih bi bila lahko distanciarana, le variacije evropske percepcije Afrike - in da je sama Maria le povzetek vseh evropskih percepcij Afrike, le vsota vseh naših prevzetnosti in pristranosti.
(Cankarjev dom)