Brata

zadržan -

Vojakova vrnitev.

Brata, rimejk istoimenskega danskega filma, je tipični film o vojni, kar pomeni, da je poln splošnih sporočil o vojni (vojna je pekel, vojna človeka povsem spremeni, le mrtvi vidijo konec vojne ipd.), specifičnost vojne, ki jo popisuje, pa se mu zdi nebistvena. Kar je seveda problem, če pomislite, da v Bratih ne gre za kako staro vojno, ampak za vojno v Afganistanu - in te vojne, v kateri nihče izmed okupatorskih vojakov ne more reči, da služi domovini, da se žrtvuje ali pa da je junak, ne moreš ujeti ali pa dojeti le na osnovi posledic, ki jih pušča na ameriških vojakih.

Kot veste, Američani v Afganistanu civilnih žrtev ne štejejo, še več, mrtvi Afganistanci so jim že ves čas le v napoto, zato je nekaj poetične ironije v tem, da so v Bratih Američanom v napoto mrtvi ameriški vojaki. »Zakaj ne ostaneš mrtev,« sikne Grace (Natalie Portman) Samu (Tobey Maguire), svojemu možu, ki naj bi padel v Afganistanu. Ne, ni padel, ampak je po sestrelitvi helikopterja čudežno preživel in pristal pri talibanih, ki so ga mučili in silili v neizrekljive reči, tako da ima dovolj razlogov za posttravmatični stres, ki ga zdaj stresa na svoje najbližje, predvsem na svojo ženo in svojega vetrnjaškega brata (Jake Gyllenhaal), nekdanjega jetniškega tiča, ki ju je žalovanje za njim tako zbližalo, da bi bilo zanj res bolje, če bi ostal mrtev. Vidite, hoče reči film, vojna ne spremeni le tistih, ki so jo videli, ampak tudi one, ki je sploh niso videli. Je to posebnost te vojne? Ne, le ameriški vojaki se iz afganistanske vojne še vedno vračajo tako, kot da se vračajo iz kina, v katerem so gledali film o vietnamski vojni. A po drugi strani, Samu, ki izgleda tako fiktivno kot argumenti za napad na Irak, se zgodi le to, kar se je dogajalo slovenskim fantom, ki so odhajali v JLA - medtem ko so služili domovini, so jim punce fukali drugi fantje. Krivi so talibani.
(Kinodvor)