Jej, moli, ljubi

proti

La dolce far niente.

Včasih je Američanka, ki je potrebovala spremembo, odpotovala v Rim, kjer je lahko dobro jedla, dobro molila in dobro ljubila. Danes je drugače: Američanka, ki hoče spremembo, odpotuje okoli sveta, kar seveda pomeni, da jé v Rimu, moli v Indiji in ljubi na Baliju. Ne brez razloga: včasih je Američanka potrebovala spremembo - danes potrebuje preobrazbo. Totalno preobrazbo. Make-over. In totalno preobrazbo potrebuje Julia Roberts, uspešna pisateljica/reporterka/recenzentka, ki se ji zazdi, da je obtičala. Najprej se loči od moža (Billy Crudup).

Je preobražena? Ne. In ker to ni dovolj, se loči še od mlajšega ljubimca (James Franco). Je preobražena? Ne. Ker še vedno ne jé, ne moli in ne ljubi dovolj dobro, zavrti globus, ki se ustavi najprej v Rimu, potem v Indiji in na koncu na Baliju, kjer - pač tako kot vse sodobne Američanke-v-tujini - sreča Javierja Bardema, ki ni Balijec, ampak Brazilec. Film Jej, moli, ljubi, posnet po bestsellerju Elizabeth Gilbert, je za svoje dobro bistveno predolg remiks New Age tripa, turistične eksotike, iPhonske dislociranosti, fetišističnega samplinga, twitterskega meditiranja in chick-flick romantike, ki vse poenostavi, kar pomeni, da Julia Roberts srečuje domačine, ki so le kostumi - in ki obstajajo le zato, da bi ji povedali, da mora vase, da se mora sprostiti in da se mora odpreti. Hja, domačini obstajajo le zato, da bi se Američanka počutila bolje. Države obstajajo le zato, da bi se Američanka počutila bolje. Revščina obstaja le zato, da bi lahko Američanka našla svoj »pravi« jaz. Ljudje trpijo le zato, da bi lahko Američanka doživela katarzo. Vsi imajo manj kot ona, toda vsi navijajo zanjo. Vsi bi dali vse, samo da bi se ona počutila bolje. Vsi bi še bolj trpeli, samo da bi se ona počutila bolje. Julia Roberts išče »avtentičnost« in »prave« ljudi, toda še v Indiji je »pravi« domačin Teksačan.