23. 9. 2010 | Mladina 38 | Kolumna
Tretji veteran
Škoda bo, če bo spomin na osamosvojitev potemnel in postal še ena igračka politikantstva
© Tomaž Lavrič
V ponedeljek je bilo ustanovljeno novo (tretje) združenje veteranov osamosvojitve. Vanj se lahko včlanijo vsi, ne samo policisti in vojaki. To je v redu. Toda kulturnikom, pisateljem, pravnikom ... se navadno ne reče veterani. Zgovorna je tudi napoved ustanoviteljev, da bo združenje posebno pozornost posvetilo predstavljanju resnice o osamosvojitvi in ohranjanju njenih vrednot na podlagi pristnega zgodovinskega spomina. To pomeni, da prava resnica ni (dovolj) predstavljena, sedanji zgodovinski spomin ni pristen. Potrebne so korekcije.
Veliko povedo tudi imena ustanoviteljev. Splača se pogledati vsako posebej. V oči zbode, da je njihov sedanji položaj bistveno bolj klavrn kot v preteklosti, med osamosvajanjem. Bavčarju in Janši bodo morda sodili, Peterle je politični luzer, Krkovič nenehno bega za priznanjem. Njihovi najboljši časi so mimo; Janša lahko res znova postane premier, toda nikoli več ne bo ljudski junak, mnogi pa se ga bojijo. Zato so vsi štirje nagnjeni k izkopavanju preteklosti. Človek je pač narejen tako, da iz klavrne ali celo nevarne sedanjosti rad beži v nekdanjo slavo.
Četverica ima vso pravico misliti, da ji nekdanje zasluge niso dovolj priznane. Vendar ne more pričakovati, da bo zaradi teh zaslug imela poseben status. Tako pričakovanje obstaja pri marsikaterem osamosvojitelju, zlasti pri kakem Ruplu.
Za nastankom novih veteranov tičijo še drugi nagibi. Ata pobude ali vsaj tisti, brez katerega se za ustanovitev ne bi nihče zmenil, je Janša. Glavnih ciljev njegovega najnovejšega izuma ni težko predvideti: spraviti del tradicionalnih in novih veteranov pod svojo zastavo, povzdigovati lastno vlogo med osamosvajanjem in vihteti krepelce po hrbtih političnih nasprotnikov, še zlasti, če so kazali premalo osamosvojiteljske vneme. In po prepričanju desnice je te kronično primanjkovalo vsej levici, ki je proti svoji volji skočila na osamosvojitveni vlak pod vodstvom pravih osamosvojiteljev. Takemu prepričanju ni mar, da sta bila osamosvojitveni in demokratizacijski proces neločljivo prepletena in da tona demokratizaciji nikakor ni dajala desnica.
Tej polpreteklost na splošno težko leži na duši. Še danes se ima za žrtev (post)komunizma. Polpreteklost je zanjo vir nelagodja; poleg občutka zatiranja in krivic je zraven morda tudi nekaj slabe vesti zaradi kolaboracije med vojno in »kolaboracije« s komunisti. Iz tega izvirajo njeni poskusi prevrednotenja časa med drugo vojno in po njej. Pri tem grdo pretirava: resda je skoraj do konca komunizma vladalo škodljivo malikovanje partizanstva, a sama bi rada partizanstvo in domobranstvo tako rekoč izenačila.
»Resnica« o osamosvajanju novih veteranov bo v bistvu del teh trajnih poskusov prevrednotenja novejše zgodovine. Iz časa pred več kot pol stoletja se skuša olepšati kolaboracija in se žigosa povojni zločin komunizma, iz časa pred 20 leti se popravlja pomanjkljivo priznanje zaslug. Tudi osamosvojitev polagoma postaja zgodovina, in kdor odločilno tolmači preteklost, laže daje ton sedanjosti.
Kar se tiče Janše, je to odstiranje resnice iz obeh obdobij najbrž tudi del njegovih osebnih travm. Hkrati je (bo) priročno politično sredstvo, ki sodi v njegovo tradicionalno orožarno spodbujanja političnega in družbenega nemira. Skratka, novi veterani so mešanica psihološko-političnih nagibov.
Iz tega nastajajo različni problemi. Dva sta izrazita.
Prvi je vpliv na stanje duha v državi. SDS, ta klonirani Janša, ga že dolgo zavestno histerizira. Vsak dialog v državi je zato težji. Zaradi živčnega ozračja je ta čas teže reševati tudi krizo.
Drugi je problem politične razdeljenosti. Janša deluje tako, da trajno in ostro ločuje politično sceno na levo in desno. To je pomemben del njegove politične strategije, znova pa tudi osebnosti: če ne more imeti vse Slovenije, hoče vsaj eno, svojo polovico, tudi svojo ekonomsko elito, na primer. Ta ostra razdeljenost (krivda zanjo seveda ni izključno Janševa) je velika ovira za reševanje primerov, ko je stvari težko ali nemogoče urediti brez političnega soglasja. To velja npr. za mednarodne zadeve, način privatizacije, regionalizacijo. V Sloveniji je čedalje teže dosegati konsenz o velikih in majhnih vprašanjih.
O osamosvojitvi se je vendarle že nekaj časa mogoče pogovarjati mirneje kot v letih po njej. A samo deloma. Še vedno velja nekakšna tiha (samo)prisila, da je bil za odcepitev od Jugoslavije tako rekoč ves narod, da je osamosvojitev veličastna in nepogrešljiva prelomnica v ekonomskem, socialnem, kulturnem ... razvoju Slovenije. Še zmeraj je napol zavrženo, v politiki pa uničujoče, če kdo obvelja za nasprotnika osamosvojitve.
Pojav novih veteranov bo ta (samo)pritisk okrepil, saj je namenjen prav ločevanju pravih in nepravih osamosvojiteljev. O osamosvajanju bo znova teže govoriti mirno, z nekaj distance. Tako bo še naprej skoraj nespodobno reči, da tisti, ki so osamosvojitvi nasprotovali, zgolj zato še niso izdajalci ali vsaj hudi nepatrioti. Toda rezu z Jugoslavijo je bilo mogoče nasprotovati iz povsem racionalnih razlogov, denimo iz strahu pred vojaškim posegom ali ekonomskimi posledicami. Oboje se je izkazalo kot realna nevarnost. Osamosvojitev je bila tako tvegano dejanje, da si lahko danes, ko so ti dogodki daleč in ko smo varno spravljeni v EU, privoščimo priznanje, da je nekatere nasprotnike osamosvojitve vsaj načeloma vodil prav patriotizem, skrb za domovino. Seveda pa so se drugi bali zgolj za svojo kožo in koristi ali pa so v Jugoslaviji videli vrednoto. Demonizirati jih ne gre v nobenem primeru.
Oživljanje preteklosti je delno normalno, tudi če to počnejo politiki. Vendar bi bilo bolje, če bi se z njim bolj kot politiki ukvarjali zgodovinarji, mediji in umetniki. Janša, ki skuša iz osamosvojitve in svoje (pomembne) vloge v njej napraviti legendo, kar religijo, bo to oživljanje po našem mnenju politično zlorabil. Pri tem enako kot pri poskusih prevrednotenja druge vojne ne bo žel velikih uspehov, saj je predstava o osamosvojitvi kot velikem skupnem dejanju zelo različnih akterjev trdno zasidrana. Toda nekaj dodatnega nemira, globlje delitve, več negotovosti bo njegov poskus vendarle prinesel. To je slabo toliko bolj, ker je na drugi strani ne zelo verodostojna politika, ker razsaja kriza, ker se država opoteka med bolj ali manj socialno ureditvijo, ker je družba utrujena in živčna.
Ni dobro biti preveč mahnjen na veličastne vzpone zgodovine. Toda dogodkov, kot je bila osamosvojitev, je v naši zgodovini malo in psihološko dobrodejno delujejo še zdaj. Zato bo škoda, če bo ta scela lep spomin potemnel po nepotrebnem in postal še ena igračka politikantstva. Že tako ga gloda vsakdanja realnost osamosvojene Slovenije, oropana za mnoge predosamosvojitvene iluzije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.