Richard Flanagan: Plosk ene dlani

+ + + +

V deželi potopljenih sanj

Nemogoči zvok ploska ene dlani je seveda eden od koanov iz zbirke Mumonkan, vendar Flanagan tokrat misli vrženost v svet bistveno bolj tesnobno in zavezujoče kot daljnovzhodni budisti; tudi bolj srednjeevropsko, zablokirano, otožno in melanholično. V ospredju je družina slovenskih povojnih in z vojno zaznamovanih izseljencev v Tasmaniji, spremljamo njihovo naselitev in ženin odhod, potem s petintridesetletnim premorom vrnitev hčere na mesto družinskega pogorišča; plosk ene dlani je tako praznina, čustvena in sploh, ki jo povzroči splošna beda stvari.

Oče Bojan, ki je videl čisto preveč mrličev med drugo vojno na Slovenskem in se ga zdaj neusmiljeno naliva, mama, ki ji ni bilo prizaneseno z istim, nekega dne enostavno odide, obupana in utrujena, hči, že dodobra naturalizirana in samo z nekaj slovenskimi besedami in otroško pesmico kot popotnico, ki zaradi očetovega alkoholizma in odsotnosti materine ljubezni ne more in noče čustvovati in se telesno odpreti, to so osebe na pregretem in deževnem tasmanskem terenu.

Flanagana smo že brali; njegova Smrt rečnega brodnika, v kateri med balvane zataknjen raftarski vodnik v poslednjih trenutkih podoživi svojo preteklost in razkrije skrivnost tasmanskega talilnega lonca, skozi lastno zgodbo rekonstruira naselitev in kolonizacijo otoka, odnos do domorodcev in kriminalno provenienco naseljencev, je zelo spretno napisan roman. Nič drugače ni s Ploskom ene dlani; skozi rekonstrukcijo življenja povojnih priseljencev kaže odpor in prezir staroselcev do vzhodnoevropskega vala priseljencev po drugi vojni, globoko jebo brezdomnih in izkoreninjenih, zlom in zaton njihovih želja po boljšem življenju, njihov vsakdanjik, ki je blizu taboriščnemu, samo eksekucije so pretežno avtodestruktivne narave in ne vodene od zunaj in od zgoraj. Roman ima dovolj zapleteno kompozicijo, v poglavjih na preskok se zrcalita in presevata dva časa, konec petdesetih let in čas okoli padca Zidu, da bi bolje videli, da ne samo od vojne zjebani wogi, priseljenci z evropskega Vzhoda in Juga, tudi današnja mularija pravzaprav nima perspektive, samo načini in sredstva zadevanja so se spremenili. Flanaganu z opisi narave in interierjev, z vrinjenimi fantastičnimi deli in opisi besneče narave ter nemoči posameznika tudi sicer, družbeno, uspe ustvariti močno, otožno in obupano štimungo. Spomini literarnih oseb na skoraj dosledno spodletela srečanja, na brezupno iskanje ljubezni in nesposobnost odprtja, kadar se pojavi možnost zanjo, so rdeča nit tega pretresljivega in na sentiment udarjajočega romana, poanta pa, da je za plosk poleg dlani potrebna še roka ali prst - drugega, nekoga, ki ga imamo radi.