Gandi: Avtobiografija

+ + + + +

Mahatma Gandi (1869-1948) je v začetku dvajsetih popisal svoj tok življenja pod naslovom »Zgodba o mojih eksperimentih z resnico.«

Ime filozofa in indijskega voditelja je postalo sinonim za nenasilni upor zoper samovoljne oblasti. Upor, ki je prinašal sadove. Kot Indijec Gandi ni smel potovati v prvem razredu južnoafriške železnice, toda vseeno si je kupil prvorazredno vozovnico, vstopil v vagon ter vztrajal. Svoje telo je preprosto postavil na prepovedani kraj in tam vztrajal, nenasilno kajpak, tako da je mirno prenašal tudi klofute in udarce.

Njegova avtobiografija je pisana v 150 epizodah, skozi katere pojasnjuje svojo filozofijo bivanja. Čeravno je študiral celo na angleških univerzah, je bilo njegovo prvo načelo samoučenje; tamilščine se je npr. naučil kar v zaporu, arabske in perzijske besede pa je posvojil med pogovori s prijatelji. Kot oče je s stališča evropskega intelektualca ravnal šokantno: sinov ni poslal v javne šole, še manj na študij v tujino, temveč jih je poučeval sam, s svojimi zgledi. »Če bi ne premogel samospoštovanja in bi se zadovoljil s tem, da bi svojim otrokom omogočil izobrazbo, ki je drugi otroci niso mogli dobiti, bi jih prikrajšal za lekcijo iz svobodomiselnosti.« Leta 1920 je indijske študente pozval na vrnitev iz »trdnjav suženjstva« - njihovih šol in kolidžev - in jim dopovedoval, da je neprimerno bolje ostati nepismen in lomiti kamenje, pri tem pa ohraniti svobodnega duha, kakor se v suženjskih sponah formalno izobraževati. Pol stoletja pred francoskim filozofom Althusserjem je tako anticipiral razumevanje šole kot ideološkega aparata države, s katerim si ta podreja državljane.

Manj znano je sicer, da je bil Gandi tudi časnikar. Bil je ustanovitelj revije »Indian Opinion«, v kateri je med leti 1904 in 1914 pisal uvodnike, ki so predstavljali način razmišljanja satjagraha. Skratka, knjigo gre vzeti v roke.