Vrnitev prave Amerike

Ameriška desnica je proti seksu. Proti seksu v kinu. Proti seksu na TV. Proti seksu pred poroko. Proti seksu zunaj zakona. Proti seksu, ki diši po užitku in rekreaciji. Proti istospolnemu seksu, ki že po definiciji ni prokreativen. In tako dalje. Z eno besedo: desnica je proti seksu, ki diši po seksu. Če se hoče torej republikanec ali pa republikanka prebiti v kongres, potem mora zagovarjati to antiseksualno filozofijo, kar pomeni, da mora zagovarjati stališče, da seks ni vrednota. Vsekakor, to je skrajno stališče, toda republikanski stranki nosi zlata jajca. Je mogoče zavzeti še bolj skrajno stališče in kandidirati za kongres? Absolutno: lahko si proti masturbiranju! In to smrtno resno. Ha.
Za začetek, v Ameriki že potekajo preliminarni, izločilni dvoboji za novembrske kongresne volitve. Specifično: republikanci izbirajo kandidate, ki se bodo novembra udarili z demokratskimi kandidati, in obratno - demokrati izbirajo kandidate, ki se bodo novembra udarili z republikanskimi kandidati. No, v Delawaru, mali zvezni državi na vzhodni obali, se je pri tem zgodila strašna senzacija: Mika Castla, uglednega, nepremagljivega, dolgoletnega republikanskega kongresnika in nekdanjega delawarskega guvernerja, paradnega konja republikanske stranke, je na veliko presenečenje vseh porazila popolna outsiderka, Christine O'Donnell, ki se bo tako 2. novembra za stol v senatu, ki je nekoč pripadal Joeju Bidnu, sedanjemu ameriškemu podpredsedniku, pomerila z demokratskim kandidatom Chrisom Coonsom. In prav Christine O'Donnell ostro nasprotuje masturbiranju. Roke stran! Zakaj? Ker se ti posuši roka? Ne, ampak zato, ker je masturbiranje isto kot prešuštvo!
Ni bilo vedno tako. V času študija je bila zelo živahna - zapijala se je in se dajala dol. Neselektivno. In nediskriminativno. Še prej, v srednji šoli, je koketirala s satanizmom, hej, celo na randi s čarovnico je šla. Toda to je bilo »življenje brez načel«. Potem je kakopak srečala »načela« ali, bolje rečeno, zaslišala je glas Boga, ki ji je povedal, kaj mora govoriti, če hoče na delawarskih primaries poraziti republikanskega protikandidata. Nič ni hujšega od »grešnice« ali »grešnika«, ki sreča Boga - ko sreča Boga, postane hujši in bolj ekstremen od republikancev. Christine O'Donnell, ki je življenje preždela v marketingu, stikih z javnostmi, Nacionalnem komiteju republikanske stranke in konservativnih think tankih, je začela oznanjati »prave« ameriške vrednote, kar pomeni, da nasprotuje abortusu (tudi če je zanositev posledica posilstva ali incesta), gejem, istospolnim porokam, Darwinu, pornografiji, seksu pred poroko, kloniranju, raziskovanju matičnih celic, zaposlovanju ilegalnih priseljencev in univerzalnemu zdravstvenemu zavarovanju. Saj veste, zdravstvo bi prepustila prostemu trgu, seksa pa ne. Ljudi bi prepustila prostemu trgu, »vrednot« pa ne. Vse, od česar so neposredno in eksistenčno odvisna življenja ljudi, bi prepustila prostemu trga, Boga pa ne.
Evolucija je zanjo le mit, le teorija. Biblijo je treba pač razumeti dobesedno - biblična »načela« morajo postati »načela« družbe. Jasno, »spolna abstinenca« in »spolna čistost« sta »načelo«. Pred vsako odločitvijo moli - in da bi bila njena vera bolj »čista«, hodi k maši v protestantsko in katoliško cerkev. Toda ko se je izkazalo, da njena »načela« in »čistost« ne držijo svete vode oz. da ima stalno hude težave s financami, da recimo ne plačuje davkov, da predvolilne donacije razume precej po svoje, da si s predvolilnimi donacijami plačuje stanovanje (ipd.), da s predvolilnimi donacijami plačuje sebe in svojo mamo, ne pa tudi tistih, ki delajo pri njeni predvolilni kampanji, je hitro oznanila, da bo zdaj ljudem še bližje - hej, vsi ljudje imajo težave s financami. Kar je seveda demagogija - in to demagogijo potem vedno kupijo obupani, jezni, užaljeni, frustrirani, deklasirani ljudje, ki verjamejo, da so njihove finančne težave posledica »krize vrednot«, ne pa ekonomskih razmerij moči. Brez denarja in služb niso zato, ker so jim velike korporacije in veliki kapital delovna mesta izselili v ceneni tretji svet, ampak zato, ker je Amerika preveč liberalna - in ker ljudje masturbirajo.
Kar pa naj vas ne zavede: Christine O'Donnell ni poročena. Kako vse to vzdrži brez seksa, ni jasno, kajti nobenega dvoma ni, da ne seksa - seks pred poroko je isto kot prešuštvo. Christine O'Donnell hodi kot Sarah Palin, govori kot Sarah Palin, spreneveda se kot Sarah Palin, fotogenična je kot Sarah Palin in tudi izgleda kot Sarah Palin, kot njena garažna impersonatorka, tako da bo lahko Tina Fey zdaj imitirala obe - hja, Christine O'Donnell je nova Sarah Palin, novi klon Sare Palin, zato ni nič čudnega, da je Sarah Palin njeno kandidaturo odločno in bučno podprla. Odločno in bučno pa jo je podprlo tudi patriotsko, konservativno, populistično, nativistično, pesimistično, nacionalistično, zelo dobro organizirano in necentralizirano gibanje Tea Party, ki hoče Ameriki vrniti »prave« vrednote in ki hoče Ameriko »rešiti« pred totalitarnim, tiranskim, kolektivističnim socializmom, v katerega jo pelje Barack Obama, »skrivni musliman«. Ameriko je treba osvoboditi, preden jo Obama spremeni v koncentracijsko taborišče! Republikanski establišment za Christine O'Donnell ni hotel niti slišati - podprl je ni niti moralno niti finančno, toda z donacijami (250.000 dolarjev) in logistično-propagandno podporo je vletel Tea Party, »avtentično ameriško gibanje«. Ne brez razloga: Christine O'Donnell je kandidatka gibanja Tea Party.
A da ne bo kakega nesporazuma: Christine O'Donnell je republikanka, ki brani barve republikanske stranke, toda njena zmaga ni zmaga republikanske stranke, ki je na republikanskih primaries v Delawaru moralno in finančno podprla njenega republikanskega protikandidata, kandidata republikanskega establišmenta, ampak zmaga Tea Partyja, ki skuša republikansko stranko »očistiti« od znotraj. Ne skuša je le »očistiti«, ampak jo hoče tudi prevzeti. Zakaj? Iz preprostega razloga: Tea Partyju se zdi republikanska stranka preveč liberalna. In če se zdi Tea Partyju že republikanska stranka preveč liberalna, potem lažje razumete, zakaj Tea Party - ki oznanja vrnitev k tradiciji, »pravi« Ameriki, krščanskim vrednotam, ljudski volji, ustavi, modrosti ustanovnih očetov ipd. - v Obami vidi komunista. To, da skuša republikansko stranko od znotraj očistiti in prevzeti Tea Party, je približno tako, kot če bi skušala pri nas NSi od znotraj očistiti in prevzeti SDS.

Mit o novih obrazih

Vprašanje je le, koga Tea Party bolj ogroža: Obamo in demokrate ali republikance. Za zdaj bolj ogroža republikance, navsezadnje, Christine O'Donnell je le tipični primer - v letošnjem ciklu republikanskih primaries je že osem kandidatov Tea Partyja izločilo kandidate republikanskega establišmenta, kar pomeni, da je partijska diferenciacija dobila močan spin, še toliko bolj, ker pred republikanskimi primaries ni nihče niti pomislil, da bi lahko republikanski outsiderji serijsko izločali kandidate republikanskega establišmenta. Stvar je torej resna, toda predvsem za republikance, ki jih je nenadni vzpon teapartijskih kandidatov šokiral bolj kot demokrate. Problem ni le v tem, da so teapartijski kandidati pokvarili igro kandidatom republikanskega establišmenta, ampak tudi v tem, da so republikancem ogrozili kongresne volitve.
Samo pomislite: Christine O'Donnell je resda premagala republikanskega protikandidata, toda kdo pravi, da bo premagala demokratskega kandidata, za katerim trenutno zaostaja za 15 odstotkov? Teapartijski kandidati so bili resda močnejši od kandidatov republikanskega establišmenta, toda kdo pravi, da bodo 2. novembra močnejši od demokratskih kandidatov? Ne pozabite: na republikanskih primaries so volili le republikanski volivci, potemtakem volivci, ki so nezadovoljni s politiko in neučinkovitostjo republikanske stranke, tako da je šlo za interni boj, za obračun znotraj republikanskega volilnega telesa, 2. novembra pa bodo volili vsi, skupaj z demokratskimi in neodvisnimi volivci, ki bodo morali dvakrat premisliti, ali je Tea Party res vladar, ki si ga želijo.
Celo sami republikanci - recimo Karl Rove, nekdanji Bushev strateg št. 1 - pravijo, da teapartijsko izločanje uradnih republikanskih kandidatov ni dobro in da imajo teapartijski kandidati manjše možnosti od uradnih kandidatov, ki jih ustvarja, pakira in podpira republikanski establišment (Castle bi imel v tekmi s Coonsom večje možnosti kot O'Donnellova), tako da so kongresne volitve za republikansko stranko zdaj spet negotove, če ne že kar ogrožene. Še malo prej je namreč kazalo precej bolje: da bodo republikanci gladko dobili kongresne volitve in - podobno kot sredi Clintonovega prvega mandata - ponovno prevzeli oba domova kongresa, predstavniškega in senatnega. Če pogledate na spletno stran Real Clear Politics, eno izmed najboljših napovedovalk izidov ameriških volitev, ugotovite, da republikancem dobro kaže v predstavniškem domu: zanesljivo naj bi osvojili 206 sedežev, demokrati pa naj bi jih zanesljivo osvojili 191 - 38 sedežev za zdaj visi, tako da še ni povsem jasno, na katero stran bodo padli. V senatu republikancem ne kaže tako dobro: zanesljivo naj bi dobili le 46 sedežev, demokrati pa 50 - štirje sedeži še vedno visijo.
Ergo: v obeh domovih odločilni sedeži še vedno visijo. In republikanci, ki jih mrazi, slači in sezuva »svež veter«, alias Tea Party, »pravi« glas ljudstva in glas »pravih« vrednot, se bojijo ravno tega: da bi Tea Party - bolj versko kot sekularno gibanje - s svojimi ekstremnimi in pogosto bizarnimi, predpotopnimi stališči republikancem odtujil volilno telo, predvsem seveda neodvisne volivce, zaradi česar bi potem preveč visečih sedežev padlo v demokratski žep. V normalnih okoliščinah bi šli Američani 2. novembra na kongresne volitve, pri čemer bi jih vodilo vprašanje: ali so republikanci alternativa Obami? So, bi rekli in glas dali republikancem, še toliko bolj, ker se jim zdi, da imajo demokrati v teh kritičnih časih - v časih krize, recesije in depresivne ekonomije - preveč oblasti, da so skrenili preveč na levo, da so premalo empatični (»out of touch«), da jih je treba kaznovati in da jim je treba kako nit, recimo predstavniški dom, pa tudi senat, vzeti iz rok. Problem je kakopak v tem, da se zdaj ne bodo vprašali, ali so republikanci alternativa Obami, ampak - ali je Tea Party res alternativa Obami? Najprej si bodo rekli: če zmagajo republikanci, potem dejansko zmaga Tea Party. In potem: gibanje Tea Party je morda dobro za republikansko stranko, ne pa nujno tudi za Ameriko. Vprašanje je, kdo se jim bo v teh novih razmerah bolj upiral - demokratski kandidati, ki bodo imeli Obamovo neposredno ali posredno podporo, ali pa kandidati republikanske stranke, ožigosane s Tea Partyjem, populizmom »nove desnice« in obrazom Christine O'Donnell, ki je postala poster-girl Tea Partyja?
Je Tea Party dobra novica za Obamo? Po eni strani da: Tea Party pač kvari igro republikanski stranki, vnaša razkol in odtujuje zmerne volilce, ki ne živijo od predvolilnih donacij, ki plačujejo davke, ki ne hodijo na zmenke s čarovnicami, ki gejev nimajo za motence in ki si znajo vzeti čas tudi za masturbiranje. Po drugi strani pa ne: če bo volilna udeležba nizka in če bo volila večina tistih, ki imajo dovolj statusa quo in establišmentov obeh strank (več kot polovica verjetnih volilcev pravi, da je treba dati priložnost novim obrazom, novim ljudem), potem obstaja velika verjetnost, da bo Amerika 2. novembra volila proti etabliranim, »sedečim« kandidatom, kar pomeni, da bi jo lahko teapartijski kandidati - »glas ljudstva«, »pravi ljudje«, »novi obrazi« - odnesli bolje, kot se zdi na prvi pogled. Obamo lahko sicer veseli podatek, da ima republikanska stranka trenutno nižjo podporo kot demokratska (20 odstotkov vs. 30 odstotkom, preostalih 50 odstotkov čaka »nove obraze«), obenem pa ga lahko žalosti, da nekatera sondiranja kažejo, da se kar 35 odstotkov verjetnih temnopoltih volivcev identificira s Tea Partyjem.
Obama ima trenutno proti sebi preveč reči, da bi lahko sanjal. Prvič, proti sebi ima gibanje Tea Party, ki je bolj strupeno, bolj ideološko in bolj emocionalno - oh, in tudi bolj konspirološko - od klasičnih, tradicionalnih republikancev. Drugič, proti sebi ima vojaško-industrijski kompleks, ki hoče stare in nove vojne, širitev ameriškega Imperija, krepitev obrambnih kapacitet in obrambnega budžeta. Tretjič, proti sebi ima svoje ljudi, stebre svoje administracije, ki odhajajo ali pa odhod napovedujejo (šef kabineta Rahm Emanuel, glavni svetovalec David Axelrod, glavni ekonomist Larry Summers, obrambni minister Robert Gates, namestnik svetovalca za nacionalno varnost James Jones itd.), kar bi lahko kdo tolmačil tudi kot znak, da je »vsega konec« in da je »bitka izgubljena«. Četrtič, proti sebi ima ratinge - podpira ga le dobrih 40 odstotkov Američanov, kar je hud padec, če pomislite, da ga je v času po izvolitvi podpiralo 70 odstotkov Američanov. Petič, proti sebi ima socialne statistike - v revščini je lani živelo skoraj 44 milijonov Američanov, kar je rekord (vsak peti ameriški otrok živi v revščini), bone za hrano dobiva več kot 41 milijonov Američanov, več kot 50 milijonov pa je vključenih v Medicaid, vladni zdravstveni program za revne. In šestič, proti sebi ima belski underclass, nikoli večji razred užaljenih, jeznih, frustriranih, pozabljenih, zavrženih, brezposelnih, podzaposlenih belcev, s katerimi je vedno najlažje manipulirati, ki vedno najhitreje verjamejo, da živijo v brezrazredni družbi in da njihove finančne težave niso odvisne od brutalnih ekonomskih razmerij moči, in ki vedno prvi glasujejo proti svojim ekonomskim interesom. In po besedah Joeja Bageanta, avtorja knjige Deer Hunting With Jesus - Dispatches from America's Class War, ta razred, ki je z izvolitvijo temnopoltega predsednika izgubil še občutek belske superiornosti in ki je tako rojen za Tea Party, šteje že več kot 60 milijonov Američanov. Ne, Obama ne more več sanjati. Lahko le še upa. Če si še upa.