30. 9. 2010 | Mladina 39 | Kolumna
Na okopih
Posedi, trdonja s šibkimi argumenti in pomanjkanjem občutka za solidarnost, se ne zaveda, kako nevarno igro igra
© Tomaž Lavrič
Vrag je vzel šalo, zdaj gre zares. Gospodarstvo je v slabem stanju, javne finance do skrajnosti napete, veliki socialni sistemi ogroženi. Gospodarsko okrevanje ostaja negotovo. V tem napol kritičnem stanju se naglo zaostrujejo še družbeni konflikti.
Začetek stavke je bil razmeroma blag; sindikati so razdeljeni, mnoge panožne skupine so zraven s pol srca, prebivalstvo stavke v glavnem ne podpira. Vendar Posedijeva predstava streže z okusom po tem, v kaj lahko enako kot ves svet pademo v prihodnjih mesecih in letih. Varen ni nihče; globalizacija je pospešila razvoj, a je tudi past - kriza enega pomembnega dela oble je kriza vseh. Trenutki resnice morda šele prihajajo, povsod tiktakajo bombe.
Panike ni dobro zganjati, vendar smo morda sredi dramatičnega preloma: zlate dobe utegne biti konec, ves Zahod, z njim vred pa prej ali slej tudi svet, lahko obtiči na točki, na katero je nazadoval s krizo. Od druge vojne sta Evropa in Amerika živeli v prepričanju, da lahko gre vse samo na boljše. Iz stalne gospodarske rasti, strahu pred komunizmom in ponovitvijo predvojnih razmer se je rodila socialna država. Nekaj kriz je bilo, a nobena tako huda. Ko je umetno napihnjeni balon pred tremi leti počil, smo zdrsnili za več let nazaj. To je bil materialno in psihološko hud pretres. Padec je bil toliko trši, ker se veča bojazen, da večina prebivalstev zaradi prepleta različnih težav ne bo nikoli več živela tako dobro in varno, kot je nekoč. Tako se spreminja psihološka podlaga množičnega občutenja.
A tudi če trajnega zastoja ne bo, bo zategovanje pasu dolgotrajno. Države so se za preprečevanje še globljega padca visoko zadolžile. Dolgove bodo odplačevale množice. Na dnevnem redu so reforme in zategovanje pasu. Ali drugače: življenje večine bo trše.
Trajna ali zelo dolga stagnacija ni nujna, mogoča pa je, zato jo je treba imeti pred očmi. Konfliktom v ekonomsko »zamrznjeni« družbi se ne bo mogoče izogniti, toda v negotovo prihodnost bi bilo najslabše riniti z družbo v krčevitem spopadanju. Prav zdaj se tudi pri nas v marsičem odloča, kako bomo živeli v tem pogledu v prihodnje - z dogovarjanjem ali brez njega. Vsi lahko veliko izgubimo.
Nič še ni dokončno, toda v nepredvidljive čase gremo sprti na številnih področjih, med drugim tudi na občutljivem šivu vlada-sindikati. Splošno ozračje je za dogovarjanje neugodno. Občutek za skupno kopni, posamični in skupinski egoizem se krepi. To dela družbo konfliktno, državo pa teže vodljivo. Politika je sokreator in žrtev takega razvoja. Skupnost brez elementarnega občutka za skupno je nujno nestabilna in ranljiva. Solidarnost ni, ne bi smela biti razkošje samo za čas med poplavami.
V zdajšnjem spopadanju med vlado in sindikati se ni mogoče kar počez odločiti za eno ali drugo stran. H krizi, tudi naši, so veliko prispevali politiki, bankirji in menedžerji. Posledic za to v glavnem ne nosijo; breme je na množicah (tudi na javnih uslužbencih) in se kaže v obliki zategovanja pasu in v reformah, deloma sicer potrebnih že iz predkriznih časov. Taka operacija je v osnovi krivična in z naraščanjem socialne stiske postaja to spoznanje močnejše in bolj množično.
Toda položaj je zdaj tak, da so nujni tudi drastični ukrepi, če nočemo, da se sesuje ves ekonomsko-socialni stroj. Vlada je postavljena pred zid neusmiljenih številk, od tod njena nova nepopustljivost. Tako se spopadata razum, ki govori, da se je treba sprijazniti z ostrino, in upravičena nejevolja zaradi krivičnosti načina reševanja krize. Zraven je tudi strah, da bodo reforme pod pretvezo krize zlorabljene za uvedbo še tršega kapitalizma.
Medsebojno nezaupanje je veliko. K temu prispevajo oboji, oblast in sindikati. Ti niso iz enega kosa. Štrukelj razume pasti nepopustljivosti, Posedi, trdonja s šibkimi argumenti in hudim pomanjkanjem občutka za solidarnost, pa se ne zaveda, kako nevarno igro igra - nevarno za sindikate, vse, ki jih zastopa, in družbo v celoti. Tudi Semolič se je glede pokojninske reforme nerazumno vkopal v svoj jarek. Če bodo sindikati v spopadanju z vlado šli do konca in doživeli hud poraz, bo njihovega vpliva konec, to pa bi bilo skrajno slabo.
Kriza je dosegla točko, ko je kratkoročno najpomembneje preprečiti grozeče sesutje javnih financ, državni bankrot, tako rekoč. Sicer utegnemo postati Grčija, ki ne bo nujno dobila evropske pomoči. Zamrznitev plač, pokojnin, socialnih transferjev je, če verjamemo vladnim številkam, ta trenutek nujno zlo. Ljudstvo to očitno v glavnem razume. Vendar je težko verjeti, da bi preneslo celoten v tesen časovni okvir stlačen reformno-varčevalni paket, vse omejitve, zamrznitve, naraščajočo brezposelnost - na ozadju vedno močnejšega občutka, da je vse to odrekanje družbeno krivično. Kdo lahko jamči, da bo ostalo razumevajoče in mirno, če bo moralo čez dve ali tri leta še naprej zategovati pas, na obzorju pa bo še vedno težko visela negotovost. Napetost je velika že zdaj.
Zato bo vlada najbrž morala delno razvezati varčevalno-reformni paket in hkrati ponuditi jasna zagotovila, da bo sedanje odrekanje v boljših časih poplačano in da bodo bremena obvladovanja krize pravičneje razdeljena. K varčevanju mora npr. prisiliti tudi razvajeno vodstvo NLB, še bolj skrčiti vojaški proračun, na novo premisliti Šoštanj ... Take odločitve bi kazale na resnost in gibkost. Hkrati bi morala vlada razbiti hromečo negotovost, kaj sploh hoče. Pahor vedno pogosteje svari pred prihodnostjo brez reform in trdih rezov. A to je preveč patetično, sporadično in individualistično početje, izgubljeno v šumu različnih strankarsko-vladnih glasov. Vlada potrebuje nov načrt, nekakšno kolektivno, pregledno in zavezujoče pismo o namerah. Nekakšen krizni manifest. Kot celota, kot moštvo mora jasno reči: to so naše vrednote in cilji, teh minimumov se bomo držali, to bomo rezali, to bomo zgradili. Socialno državo zaradi krize začasno krčimo, vendar ostaja trajna zaveza.
Skratka, oblast bi si morala pridobiti novo zaupanje, ki bi omogočilo mirnejši prehod v nadaljevanje krize ali kobacanja iz nje. Doslej ni potegnila dovolj otipljivih in simbolnih potez, ki bi prepričljivo dokazale troje: da ima jasno predstavo o tem, kako naprej, da so bremena krize razdeljena enakomerno in da so pred zakonom vsi enaki.
Sama se na hitro ne bo čudežno preobrazila v daljnovidno, modro in pravično tvorbo. Niti te tolažbe ni, da bi jo lahko na volitvah zamenjala v čemerkoli boljša vlada, nasprotno. Zato je treba ostati realističen. Veliko bo storila že, če bo preprečila grozeči propad mnogih podjetij, ohranila pri življenju socialni dialog in spravila skupaj kako reformo, denimo pokojninsko.
A tudi tega ne bo mogla doseči, če ne bo obnovila svoje verodostojnosti in storila tega, kar je Tony Judt imenoval »socialdemokracija strahu« - sposobnost socialdemokracije, da vzame strahove in skrbi svojih ciljnih skupin za svoje. SD pod Pahorjevim vodstvom kot nosilna vladna stranka te sposobnosti ne kaže, koalicija še manj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.