Iztok Geister: Narava, kot jo vidi narava

+ + + + +

Eseji s fotografijami o divjini in kulturi.

To ni knjiga o lepotah, ki godijo človekovemu očesu, niti ni delo o uporabnosti in koristnosti narave v gospodarstvu, pa tudi ne hvalnica naravi, ki daje bolj zdravi okvir za bivanje človeka. To so pričevanja o notranjih zakonih narave. Ki pa so fascinantna tudi človeku - s svojo nepremagljivostjo.

Ptica klavžar je v srednjem veku domovala na naših tleh, potem pa so jo kulinarične želje domačinov dobesedno iztrebile. Štiristo let je bila izumrla, edini primerek je živel na stenah poslikane cerkve v Hrastovljah, dokler ni pred tremi leti vstala od mrtvih. Pri Postojni so ornitologi opazili, da so se v preletu ustavili trije klavžarji.

Ko industija naravi iztrga gramozno jamo, jo leta pleni, dokler je ne zavrže. Ostane torej industrijski zavržek? Ne, v oupščeno gramoznico se počasi naseljujejo biljke, v njeni vodi najdejo dom komarji in pijavke, lahko se pridruži še plavajoča praprot in v nekaj letih med gramozno mlako, kulturno pastorko, in mrtvico ni več omembe vrednih razlik.

Ob zadnjih poplavah so ljudje lahko opazili, da reka ni le tokava, ki ubogljivo teče skozi korita. »Domala vsaka reka ob povodnji ubira stranpota, ki jih kasneje, ko se umiri, še naprej uporablja, ali pa nanje pozabi. Kadar izbere novo strugo, se vez s staro še nekaj časa ohranja, a sčasoma vendarle zamre. Vsaka reka pa premore tudi stranske rokave, ki so le navidezno mrtvi, saj ob visoki vodi v matični strugi ponovno oživijo.«

Skratka, reka ni le gost na razglednici, ampak samosvoje bitje, ki je kdaj komajda plazeče, drugič vihrava povodenj, bitje, ki se skozi milijone let kdaj tudi odloči, da bi teklo drugod, da bo vrezalo novo strugo. Reka pač ni vnaprej trasirana avtocesta.

Geister kot bard narave prinaša bralcu redko priložnost, da prisluhne naravi kot taki.