Piran-Pirano

proti

Kolekcija otroških bolezni slovenskega filma.

Piran-Pirano je imel vse, kar potrebuje film - spodoben budžet, fotogenične lokacije, romanco, vojno, flashbacke, kontroverzno topiko, multi-kulti milje in veliko igralcev. Toda v samem filmu je presenetljivo malo filma, tako da bo imel srečo, če bo hit vsaj v Piranu. Piran-Pirano bo kulturni šok celo za tiste, ki so skeptični do slovenskega filma in ki v vsakem novem slovenskem filmu vidijo le potrditev svoje teze, da slovenski film ne more iz svoje kože - za tiste, ki so se veselili »filma avtorja knjižne uspešnice Čefurji raus!«, pa bo to popolni kulturni šok, saj so od Gorana Vojnovića pričakovali vsaj film, ki bo izgledal tako, kot da je bil posnet v tem stoletju. Problem je v tem, da Piran-Pirano izgleda tako, kot da je bil posnet v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je kraljevala sterilna, statična, brezosebna, dolgočasna estetika Vibinih produkcij, zaradi katerih so Slovenci nehali gledati slovenske filme. Piran-Pirano to estetiko sprejme kot ideal, ali bolje rečeno - sprejme jo z nostalgičnim entuziazmom Eda Wooda, tako smrtno resno, da je videti kot hommage Vibinim produkcijam iz osemdesetih, kot film, ki so ga slovenski filmarji v osemdesetih pozabili posneti.

Boris Cavazza se podobno kot v Kormoranu, Vibini produkciji iz osemdesetih, vrne z morja, le da tokrat ne igra izgubljenega Slovenca, ampak izgubljenega Italijana, Antonia, ki se po dolgih letih vrne v Piran/Pirano, svoj rojstni kraj, toda ko potrka na vrata stanovanja, v katerem je preživel otroštvo, se pred njim odpre paralelni svet: pred njim stoji Veljko (Mustafa Nadarević), ovdoveli Slovenec bosanskega rodu, osvoboditelj Pirana, ki ni še nikoli plaval v Piranskem zalivu in ki je nedavno - tam nekje zraven Čapovega groba - pokopal svojo ženo Anico, s katero je v tem stanovanju preživel življenje. Flashback, ki vse tri - Antonia, Veljka in Anico - potegne tako daleč nazaj, da jih morajo igrati Francesco Borchi, Moamer Kasumović in Nina Ivanišin, nam pove, da Veljko ne bi nikoli živel v tem stanovanju (še manj pa bi se v tem stanovanju »ponovno rodil«) oz. da bi Antonio še vedno živel v tem stanovanju, če vmes ne bi posegla II. svetovna vojna, če partizani po osvoboditvi Pirana ne bi likvidirali številnih »sumljivih« Italijanov, med katerimi je tudi Antoniev fašistoidni oče, in če se nedolžni Italijani, kot je Antonio, ne bi prelevili v ezule.
Ko se Piran-Pirano dogaja zunaj, na prostem, bodisi na »fronti« ali pa v lobiju »fojb«, je tako statičen kot tedaj, ko se dogaja v tem stanovanju, v katerem se prvič srečajo Antonio, Anica in Veljko, tri vojne sirote, ki potem - v finalu - odigrajo svojo garažno verzijo Casablance. Rekel bi, da to le še dodatno prispeva k vtisu, da gledate folklorno simulacijo kakega društva, ki skrbi za oživljanje velikih trenutkov II. svetovne vojne, toda Piran-Pirano zgodovino itak poenostavi do karikature (Peter Musevski kot likvidator št. 1?), tako da v svojem altruističnem patosu in poležavanju na grobovih ne izgleda kot odgovor na proslulo italijansko Srce v breznu, ampak kot njegovo nesubtilno dopolnilo. Pred nami ni film, ampak scenarij, ki se ne more odločiti, kaj bi bil (zgodba o multikulturnem mestu, zgodba o multinacionalni osvoboditvi slovenskega Primorja, zgodba o vrnitvi domov, zgodba o ezulih, zgodba o povojnih pobojih, zgodba o maščevanju, sovraštvu, odpuščanju in spravi, zgodba o slovenski krvoločnosti, zgodba o Slovencih, ki so leta 1945 izgledali kot Srbi petdeset let kasneje, zgodba o ljudeh, ki živijo drug mimo drugega in drug namesto drugega, zgodba o ponovnem rojstvu, zgodba o identiteti, ki jo človeku daje mesto, ne pa nacionalnost, zgodba o slovenskem filmu, ki se začne in konča na Čapovem grobu itd.), kajti ničesar ne doreče.
Ker pa ne gre v ničemer do konca, se zgodi troje: prvič, preveč »sporočil« izgleda kot spam, drugič, trenutki, ki bi se morali raztegniti v opere, so le operete - po malem komične, toda nenamerno, sebi navkljub, in tretjič, igralci svojih vlog ne igrajo, ampak jih berejo, tako da zvenijo kot liki, ki so vnaprej prebrali scenarij. Tako kot nekoč v Vibinih produkcijah tudi tu v vsaki vlogi, pa naj si bo še tako neznatni, srečate znanega gledališkega igralca, toda te sekundne vloge niso ravno sekundno lepilo, saj filma ne zlepijo, ampak ga odlepijo, tako da film potem - tudi v najbolj občutljivih, najbolj emocionalnih trenutkih, recimo ob Veljkovem prepoznanju Antonia ali pa ob ponovnem srečanju Veljka in Anice - fuša, še toliko bolj, ker liki - v maniri starih Vibinih produkcij - govorijo, ko bi morali molčati, in ker - prav tako v maniri starih Vibinih produkcij - zelo radi povejo to, kar itak vidimo. Težko je verjeti igralcem, ki so prepametni za svoje vloge in za leto 1945, igralcem, ki ti dajejo stalno birokratsko vedeti, da vedo, kaj piše v scenariju, igralcem, ki niti za trenutek ne izgubijo scenarija in ki govorijo tako, kot da jim je vse jasno in kot da leta 1945 že obstajajo moralni kriteriji in moralne dileme leta 2010. Piran-Pirano se skuša - podobno kot drugi slovenski filmi, recimo Pokrajina št. 2 in Osebna prtljaga - vključiti v debato o povojnih pobojih, toda to počne tako nedramatično in tako funkcionarsko, kot da se od vsakega slovenskega filma pričakuje, da ima tudi »mnenje« o povojnih pobojih. Ne, slovenski film se ne bo izmazal zgolj z »mnenjem«: če kaj, potem je treba posneti film o povojnih pobojih, ki bo vsem Slovencem - in obema stranema, rdečim in belim, Zvezi in Zavezi - za vekomaj zaprl usta. Film je film, ne pa mešana komisija. Vse ostalo je le nerealistično poziranje z moralo, ki ni vredna cene vstopnice in ki izgleda kot nova otroška bolezen slovenskega filma. Kar pa naj vas ne zavede: Piran-Pirano je natanko kolekcija otroških bolezni slovenskega filma. Pot do teh otroških bolezni je morda res tlakovana z dobrimi nameni, toda to ničesar ne spremeni - prvič, v vsakem slovenskem filmu je pot do otroških bolezni tlakovana z dobrimi nameni, in drugič, v vsakem slovenskem filmu otroške bolezni zakrivajo razgled na dobre namene. Otroške bolezni slovenskega filma ne kličejo po glorifikaciji, ampak po parodiji.