7. 10. 2010 | Mladina 40 | Družba | Komentar
Zadnji h'woodski princ
Umrl je Tony Curtis, čigar filmska kariera je trajala 62 let .
Nekateri so za vroče: Tony Curtis in Marilyn Monroe
Leta 1959 je bil Tony Curtis na vrhu sveta: nastopil je v komediji Nekateri so za vroče, v kateri je zapeljeval Marilyn Monroe, hlinil impotenco, impersoniral Caryja Granta in maskiran v žensko bežal pred gangsterji. V Begu v verigah, posnetem leto prej, je - priklenjen na črnca (Sidney Poitier) - bežal pred policijo, v Sladkem vonju po uspehu, posnetem leto pred Begom v verigah, je igral malega, naoljenega, zapeljivega, kameleonskega oportunista, ki bi za socialni uspeh prodal lastno mater in ki se priklene na strupenega, karizmatičnega, vsemogočnega kolumnista (Burt Lancaster), medijskega terorista, strah in trepet slavnih in vplivnih, v Trapezu, posnetem leto pred Sladkim vonjem po uspehu, pa je - priklenjen na cirkuški trapez in akrobatskega Burta Lancasterja - treniral trojni salto, »skok smrti«. Trapez je bil njegov prvi veliki hit, Sladki vonj po uspehu - cinični napad na konformizem, novo ameriško ideologijo - je bil kritiški hit, Beg v verigah - prelomni protirasistični film, ki je poudaril, da črnci in proletariat živijo v verigah - mu je prinesel oskarjevsko nominacijo, komedija Nekateri so za vroče pa je bila fenomen, toda ne le zato, ker sta Tony Curtis in Jack Lemmon briljirala v ženskih kostumih, ali zato, ker sta en passant flirtala z množico spolnih tabujev (homoseksualnost, lezbijstvo, transvestitstvo, transseksualnost, biseksualnost, oralni seks, impotenca itd.), ampak tudi zato, ker sta pokazala, da spolna identiteta ni nekaj fiksnega ali biološkega - ravno obratno, v tej komediji je spolna identiteta nekaj konstruiranega in vedno znova odvisnega od socialnega konteksta. Curtis in Lemmon prehajata iz moškega v žensko, iz ženske v moškega, iz heteroseksualca v geja in tako dalje. Sprememba spola ni le zabavna, ampak reši tudi vse probleme. Imate problem? Zamenjajte spol!
Zelo hitro je prišel zelo daleč, in to nepričakovano daleč, pa ne le zato, ker se je kot sin madžarskih priseljencev rodil v revnem, neperspektivnem, brezizhodnem delu New Yorka, ampak predvsem zato, ker mu ni nihče obetal kake silne, sploh pa ne dolge kariere. Tony Curtis - rojen kot Bernard Schwartz - je bil dokaz, da Hollywood nima pojma. Za vse je bil le pretty boy, le sladoledni obraz, le nova igračka, le netalentirani produkt h'woodske mašine, le PR-zvezdnik, ki ga ni mogoče jemati resno in ki ne bo trajal - vsi so bili namreč prepričani, da ga h'woodski studio Universal le testira in da ga bo potem, ko bo spoznal svojo slepoto, brezdušno zavrgel. V Curtisu, ki je debitiral leta 1948 (v noir klasiki Križ-kraž), so videli le praznino brez prihodnosti, le briljantino, ki mu je frizuro dvignila in naštelala tako, da mu je pramen las padal na čelo, toda Universal naj bi dobil tedensko po 10.000 pisem, v katerih so fani moledovali, naj jim razkrijejo recept za Curtisov look.
V očeh kritikov je bil obsojen na naglo smrt, a studio Universal je imel o njem ločeno mnenje, zato ga je poslal skozi svoj tabloidno-fenklubski mlin in skozi svojo špartansko šolo za talente, v kateri je doživel »popolno preobrazbo« (uglasili so mu glas in imidž, ga izmojstrili v ježi, mečevanju, akrobatiki, gimnastiki ipd.), obenem pa je poskrbel, da je na hitro igral v veliko filmih. V urbanih, bolj sodobnih filmih je dobil epizodne vloge delinkventov, boksarjev, roparjev in morilcev, glavne vloge pa je dobil v kostumskih filmih, rutinskih avanturističnih romancah à la Princ tat, Sin Alija Babe in Črni ščit Falwortha, v katerih je premagoval smrtne ovire, osvajal nepokorjeno divjino, iskal zaklade, uveljavljal materialne interese Imperija in vnašal red. Vse te kostume, vključno s kavbojskim v Winchestru 73 in vikinškim v Vikingih, je nosil tako dobro in tako utečeno kot ženskega, ko je bil za vroče.
V petdesetih se je pojavila nova linija filmskih zvezdnikov, ki so predstavljali tip novega, občutljivega, mehkega, zmedenega, nevrotičnega, fleksibilnega, elastičnega, negotovega moškega: James Dean, Montgomery Clift, Rock Hudson, Anthony Perkins, Sal Mineo, Tab Hunter, tudi Marlon Brando in Paul Newman. Ti moški, med katere je padel tudi Tony Curtis, so imeli intenzivne, toda počasne oči. Moškost so skušali zadeti, a jim ni vedno uspelo. In vsakič, ko so jo zgrešili, so zamajali temelje heteroseksualnosti. In tudi, ko so rekli, da so moški, jim ni nihče verjel. Spomnite se le komedije Nekateri so za vroče, v kateri priletni magnat Osgood Fielding ne verjame, da je Jack Lemmon moški. »Nihče ni popoln.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.