Zadnji h'woodski princ

Leta 1959 je bil Tony Curtis na vrhu sveta: nastopil je v komediji Nekateri so za vroče, v kateri je zapeljeval Marilyn Monroe, hlinil impotenco, impersoniral Caryja Granta in maskiran v žensko bežal pred gangsterji. V Begu v verigah, posnetem leto prej, je - priklenjen na črnca (Sidney Poitier) - bežal pred policijo, v Sladkem vonju po uspehu, posnetem leto pred Begom v verigah, je igral malega, naoljenega, zapeljivega, kameleonskega oportunista, ki bi za socialni uspeh prodal lastno mater in ki se priklene na strupenega, karizmatičnega, vsemogočnega kolumnista (Burt Lancaster), medijskega terorista, strah in trepet slavnih in vplivnih, v Trapezu, posnetem leto pred Sladkim vonjem po uspehu, pa je - priklenjen na cirkuški trapez in akrobatskega Burta Lancasterja - treniral trojni salto, »skok smrti«. Trapez je bil njegov prvi veliki hit, Sladki vonj po uspehu - cinični napad na konformizem, novo ameriško ideologijo - je bil kritiški hit, Beg v verigah - prelomni protirasistični film, ki je poudaril, da črnci in proletariat živijo v verigah - mu je prinesel oskarjevsko nominacijo, komedija Nekateri so za vroče pa je bila fenomen, toda ne le zato, ker sta Tony Curtis in Jack Lemmon briljirala v ženskih kostumih, ali zato, ker sta en passant flirtala z množico spolnih tabujev (homoseksualnost, lezbijstvo, transvestitstvo, transseksualnost, biseksualnost, oralni seks, impotenca itd.), ampak tudi zato, ker sta pokazala, da spolna identiteta ni nekaj fiksnega ali biološkega - ravno obratno, v tej komediji je spolna identiteta nekaj konstruiranega in vedno znova odvisnega od socialnega konteksta. Curtis in Lemmon prehajata iz moškega v žensko, iz ženske v moškega, iz heteroseksualca v geja in tako dalje. Sprememba spola ni le zabavna, ampak reši tudi vse probleme. Imate problem? Zamenjajte spol!
Zelo hitro je prišel zelo daleč, in to nepričakovano daleč, pa ne le zato, ker se je kot sin madžarskih priseljencev rodil v revnem, neperspektivnem, brezizhodnem delu New Yorka, ampak predvsem zato, ker mu ni nihče obetal kake silne, sploh pa ne dolge kariere. Tony Curtis - rojen kot Bernard Schwartz - je bil dokaz, da Hollywood nima pojma. Za vse je bil le pretty boy, le sladoledni obraz, le nova igračka, le netalentirani produkt h'woodske mašine, le PR-zvezdnik, ki ga ni mogoče jemati resno in ki ne bo trajal - vsi so bili namreč prepričani, da ga h'woodski studio Universal le testira in da ga bo potem, ko bo spoznal svojo slepoto, brezdušno zavrgel. V Curtisu, ki je debitiral leta 1948 (v noir klasiki Križ-kraž), so videli le praznino brez prihodnosti, le briljantino, ki mu je frizuro dvignila in naštelala tako, da mu je pramen las padal na čelo, toda Universal naj bi dobil tedensko po 10.000 pisem, v katerih so fani moledovali, naj jim razkrijejo recept za Curtisov look.
V očeh kritikov je bil obsojen na naglo smrt, a studio Universal je imel o njem ločeno mnenje, zato ga je poslal skozi svoj tabloidno-fenklubski mlin in skozi svojo špartansko šolo za talente, v kateri je doživel »popolno preobrazbo« (uglasili so mu glas in imidž, ga izmojstrili v ježi, mečevanju, akrobatiki, gimnastiki ipd.), obenem pa je poskrbel, da je na hitro igral v veliko filmih. V urbanih, bolj sodobnih filmih je dobil epizodne vloge delinkventov, boksarjev, roparjev in morilcev, glavne vloge pa je dobil v kostumskih filmih, rutinskih avanturističnih romancah à la Princ tat, Sin Alija Babe in Črni ščit Falwortha, v katerih je premagoval smrtne ovire, osvajal nepokorjeno divjino, iskal zaklade, uveljavljal materialne interese Imperija in vnašal red. Vse te kostume, vključno s kavbojskim v Winchestru 73 in vikinškim v Vikingih, je nosil tako dobro in tako utečeno kot ženskega, ko je bil za vroče.
V petdesetih se je pojavila nova linija filmskih zvezdnikov, ki so predstavljali tip novega, občutljivega, mehkega, zmedenega, nevrotičnega, fleksibilnega, elastičnega, negotovega moškega: James Dean, Montgomery Clift, Rock Hudson, Anthony Perkins, Sal Mineo, Tab Hunter, tudi Marlon Brando in Paul Newman. Ti moški, med katere je padel tudi Tony Curtis, so imeli intenzivne, toda počasne oči. Moškost so skušali zadeti, a jim ni vedno uspelo. In vsakič, ko so jo zgrešili, so zamajali temelje heteroseksualnosti. In tudi, ko so rekli, da so moški, jim ni nihče verjel. Spomnite se le komedije Nekateri so za vroče, v kateri priletni magnat Osgood Fielding ne verjame, da je Jack Lemmon moški. »Nihče ni popoln.«

Predstavljajte si, da vrtijo film, pa nihče ne pride

Janet Leigh, Curtisova prva žena, je šestdeseta začela v Hitchcockovem Psihu, v katerem bi lahko šestdeseta začel tudi sam Curtis, navsezadnje, Psiho, v katerem se je psihopatski, spolno zmedeni Norman Bates maskiral v žensko, je izgledal kot resna verzija komedije Nekateri so za vroče. Šestdesetih tako ni začel pri Hit-chcocku, ampak pri Stanleyju Kubricku, in sicer v Spartaku, sandalskem superspektaklu, v katerem je bilo ob 8000 statistih tudi skoraj toliko h'woodskih zvezdnikov, vključno s Kirkom Douglasom, ki je igral Spartaka, voditelja velikega upora sužnjev, predhodnika revolucionarjev 19. in 20. stoletja - vsaj tako so ga videli komunisti. Zato ni naključje, da je film nastal po romanu Howarda Fasta, nekdanjega komunista, in scenariju Daltona Trumba, prav tako nekdanjega komunista. Spartak je znan po marsičem, recimo po orjaškem budžetu, ki je znašal toliko, kot je znašal letni budžet rimske republike v času, v katerem se dogaja film, po rimskih senatorjih, ki so izgledali kot stalinistične verzije protikomunističnega senatorja Josepha McCarthyja, po glorificiranju svobode, ki jo je treba zaliti s krvjo patriotov, in po legendarnem, kasneje pogosto ukradenem finalu, v katerem se ujeti sužnji drug za drugim razglašajo za Spartaka, da bi rimski oblasti onemogočili identifikacijo pravega Spartaka, toda prelomen je bil prav po tem, da je razbil h'woodski »črni spisek«, na katerega so v petdesetih - sredi protikomunistične histerije - padli člani ali pa simpatizerji ameriške komunistične partije: Trumbo, ki je bil na »črnem spisku« in ki je scenarije pisal pod različnimi psevdonimi, se je lahko po dolgih letih podpisal s svojim pravim imenom. Curtis, nikoli politično angažiran, je tako nehote postal del te prelomne zgodbe, kar pa ne pomeni, da je igral sužnja ali pa gladiatorja - igral je Antoninusa, rimskega poeta, ki se koplje v imperialni dekadenci, ves gladek, napet, naoljen in sladoleden, pripravljen na masažo in zapeljevanje Laurencea Oliviera, alias Crassusa. Hollywood v gejevski estetiki tedaj dlje ni mogel.
Stanley Kubrick je med snemanjem Spartaka dokončno izgubil vero v Hollywood, zato je Hollywood za vedno zapustil in emigriral v Evropo. Tony Curtis vere v Hollywood ni izgubil, zato ni pristal v filmih Lolita, Dr. Strangelove in Odiseja v vesolju, ampak v Velikem impersonatorju, v katerem je igral malega oportunista, ki se v imenu socialnega preboja kronično lažno predstavlja, Outsiderju, v katerem je igral Iro Hayesa, Indijanca (!), enega izmed ameriških vojakov, ki so na Iwo Jimi razobesili ameriško zastavo (film se konča s postavitvijo njegovega kipa, ne pa z njegovo brezposelnostjo), in Tarasu Buljbi, ekranizaciji Gogoljeve klasike, v kateri pa ni jezdil v rimskem ali indijanskem, ampak v kozaškem kostumu. Toda v kostumih se je počutil vse slabše in vse bolj utesnjeno - šestdeseta so obljubljala več, obračun s puritansko moralo, osvoboditev, joie de vivre, seks, zato je presedlal na seksualne farse, v katerih ni bilo seksa, pa toliko več namigovanj. V teh vojnah spolov, običajno zelo direktno naslovljenih (npr. Z mojo ženo že ne boš ali pa Seks in samsko dekle), se je bojeval z Debbie Reynolds, Janet Leigh, Natalie Wood, Virno Lisi in Claudio Cardinale, oh, in z Jerryjem Lewisom, ki je bil tako dobra ženska kot Curtis v komediji Nekateri so za vroče, toda vse te seksualne farse so izgledale kot seksualne farse za tiste, ki hočejo ostati puritanci in ki se jim zdi seks sprejemljiv le med vrsticami. Tako kot Elvis ni vedel, o čem poje, tudi Tony ni vedel, kaj igra. V času, ko bi moral impersonirati Paula Newmana, je še naprej impersoniral Caryja Granta. Vse manj Američanov je namreč hotelo ostati puritancev - in vse manj jih je bilo voljno seks dobivati le med vrsticami. Curtisovi filmi so zato ostajali brez publike in propadali, drug za drugim, tako da so ga prikazovalci razglasili celo za strup - za zvezdnika, ki filmov ne odpira, ampak jih zapira. Ena izmed komedij, v katerih je nastopil, je bila naslovljena: Predstavljajte si, da priredijo vojno, pa nihče ne pride. Tonyju Curtisu se je zdelo, da je naslovljena: Predstavljajte si, da vrtijo film, pa nihče ne pride.
Ker so se časi in trg spremenili, se je moral na hitro repozicionirati - z anticastingom, torej tako, da je igral proti sebi, proti svojemu varnemu medijskemu imidžu. In res, leta 1968 - v času globalnega revolta, kontrakulturne eksplozije in vsesplošnega eksperimentiranja z »jazom« - je v Bostonskem davitelju igral zloglasnega serijskega morilca, »Bostonskega davitelja«, de facto malega vodovodarja po imenu Albert De Salvo, ki je med letoma 1962 in 1964 zadavil in posilil 13 žensk. Bostonski davitelj je prišel v času, ko so filmi seks brutalizirali, brutalnost pa politizirali: serijski umori potekajo ob TV-kulisi pogreba umorjenega ameriškega predsednika Kennedyja - medtem ko Albert De Salvo pobija ženske, s TV-ekranov donijo pogrebni govori, marši in bobni. Vsi Američani imajo prižgane televizorje. Vsi gledajo pogreb. »Nisem mogel več gledati,« pravi Albert. In ker tega ni mogel več gledati, je ubijal. Dobijo ga tako, da ga nekega lepega večera povsem po naključju zbije policijski avto.

H’woodski Alija Sirotanović

Hollywood je tedaj prešel v obdobje novega razcveta, toda vsi wonder boys, ki so intonirali ta Novi Hollywood (Martin Scorsese, Francis Ford Coppola, Brian De Palma, Steven Spielberg, George Lucas, Peter Bogdanovich ipd.), so ga preskočili in ignorirali. Nihče ga ni posvojil, tako da ni pristal niti v hitih niti v kultih. Sedemdeseta je zato začel v divjini. In to dobesedno. Ko Američanu ne gre, potrebuje regeneracijo - da bi se regeneriral in revitaliziral, da bi začel znova, da bi torej ponovno vstal, pa mora v divjino, ki jo je nekoč vedno odigral dobri stari divji zahod. In res, Curtis je leta 1970 odšel v divjino - v Jugoslavijo ... ee, v Jugoslavijo, ki je igrala Turčijo. Plamen nad Smirno - avanturistična farsa o dveh kompanjonih, malih oportunističnih soldiers of fortune, ki izgubita zlato in ženske (a najdeta drug drugega, heh) - je izgledal kot revizija vesterna Butch Cassidy in Sundance Kid, hita iz prejšnjega leta, le da se ni dogajal na Divjem zahodu, ki izginja, ampak v Otomanskem imperiju, ki izginja. Toda ko je stal v Jugoslaviji, tam nekje med Charlesom Bronsonom in Michèle Mercier, med barko, ki pušča, in zlatom, ki tone, ni niti slutil, da ga čaka še zelo dolga kariera - še 40 let filmov. Ko je snemal v Jugoslaviji, je verjetno plačeval tudi z jugoslovanskimi bankovci, tako da mu je v roke prej ali slej prišel bankovec za 10 dinarjev, na katerem je bil portret nekega rudarja. Kdo je to, je vprašal Tony. To je Alija Sirotanović, so mu rekli, naš junak, udarnik št. 1, svetovni rekorder v izkopu premoga, železni človek, pojem in model socialističnega delavca, večji stahanovec od Stahanova! Kar je bil kakopak le mit: vsi tedaj so namreč mislili, da je na bankovcu za 10 dinarjev Alija Sirotanović, dejansko pa je bil na tem bankovcu neki železar iz Zenice. Toda Curtis - nič manjši mitoman od tedanjih Jugoslovanov - je verjetno navdušeno dahnil: Alija Sirotanović, to sem jaz! Le zakaj ne? H'woodski Alija Sirotanović! Iz ene stahanovske faze je pač prešel v drugo, le da je za razliko od Sirotanovića kopal z manjšo lopato.
Med letoma 1970 in 2010 ga najdete povsod. Gostoval je v TV-serijah, nastopal v TV-filmih, pilotih za ostarele seks bombe à la Mae West, čudnih francosko-italijansko-avstrijsko-nemških ali pa kanadsko-francosko-izraelskih koprodukcijah, ki so potrebovale kako relativno poceni odsluženo h'woodsko »ime«, italijanskih erotičnih komedijah à la Deviški pas, minornih, komaj izgovorljivih, na mestu mrtvih kanadskih filmih, garažnih sci-fijih, satanističnih šokerjih à la Manitou, duh zla, danskih komedijah, upokojenskih čajankah, posnetih po kriminalkah Agathe Christie, vidiotskih akcijah in brezupnih sequelih, ki so bili tako poceni, da se na klik »download« sploh ne odzovejo. Igral je v gledaliških predstavah, ki pa do New Yorka - do Broadwaya - niso prišle. Če pa so tja prišle, potem so prišle brez njega - nekje vmes je odpadel. Zamenjal ga je drug igralec. Leta 1973 je celo napovedal, da zapušča filme, da ne bo več igral, da končuje kariero. No, hitro se je vrnil - in sredi sedemdesetih igral Lepkeja, razvpitega gangsterja judovskega rodu, ki je končal na električnem stolu, pohlepnega Mondego, ki potunka grofa Monte Crista, in Casanovo, toda na teh filmih je pisalo: Prihodnjič več sreče! Da bi se spričo vse hujših in vse bolj tektonskih sprememb pop okusa in trga malce diverzificiral, je objavil roman Kid Cody and Julie Sparrow, ki pa je bil - kljub prepoznavnim avtobiografskim momentom - le slepa ulica, zato je kasneje fiktivne momente raje zavrgel in objavil ne eno, ampak dve avtobiografiji, polni anekdot o tem, kako so ga zasvojili sex, drugs & Hollywood.
Igral je trenerje, pilote, gangsterje, doktorje, izumitelje, propadle igralce, ki mutirajo v superjunake, demagoškega senatorja Josepha McCarthyja, celo Jaga v neki obupani španski verziji Othella. Oh, in mumijo - ja, the mumijo, pošast. Vau! Toda v napačni Mumiji, tako katatonični, da bi jo lahko zdravniki predpisovali namesto uspavalnih tablet. Tisti, ki ne vedo, kdo je Tony Curtis, so verjetno mislili, da gre za tipa, ki je sam financiral film, da bi sploh lahko igral v filmu. Kar niti ni daleč od resnice: filmi so ga tedaj videli natanko tako - kot producenta. V kopici filmov je namreč igral producente - v filmu Lobster Man from Mars, nizkobudžetni parodiji, je igral producenta, ki hoče na vsak način posneti finančno polomijo, antihit, flop. Imel je le snemalni dan in pol - in pobral 50.000 dolarjev. Če si mu plačal 50.000 dolarjev, si ga lahko poniževal v najslabših filmih. A po drugi strani: vsi ti filmi so izgledali tako, kot da so bili posneti v dnevu in pol - in kot da so stali 50.000 dolarjev.

Odgovor na downloading

Z užitkom se je pustil poniževati - in v tem samoponiževanju je bil prepričljiv. Ne, samoponiževal se ni mučeniško, ampak z eleganco obsojenca, ki rablja tik pred usmrtitvijo opozori, da mu na srajci manjka en gumb. In natanko tako je izgledal v Zadnjem magnatu, Kazanovem eposu o starem Hollywoodu, studijskem sistemu, »zlati dobi« in genialnih producentih, toda ni igral genialnega producenta, ampak ostarelega, zamrlega, patetičnega zvezdnika, ki ga muči impotenca - prav res, spomin na »zlato dobo«, na komedijo Nekateri so za vroče, v kateri je skušal Marilyn Monroe vzburiti s tem, da je hlinil, da je impotenten. Ni bil glavni, ampak le eden izmed mnogih h'woodskih has beens, ki so gostovali v tej - sicer propadli - panorami h'woodske nravi, toda deležen je bil največjega ponižanja. Nič posebnega. Kasneje, na začetku devetdesetih, ga je poniževal tudi Arnold Schwarzenegger - v povsem nepotrebnem TV-rimejku klasike Božič v Connecticutu, edinem celovečercu, ki ga je režiral. Jasno, Tony Curtis je igral producenta, medtem ko sam Arni v svojem filmu za vsak primer raje ni nastopil, le nekemu mulcu, noremu na filme, je pustil, da dahne: »I'll be back!«
To je sicer Arnijeva pregovorna replika, toda zvenela je tako, kot da bi bila ustvarjena za Tonyja Curtisa, ki se je stalno vračal - iz filma v film, iz flopa v flop, kompulzivno, kot kombinacija hazarderja in migrantskega delavca. Hej, morda bo pa tokrat uspelo! V resnici je lahko le upal, da mu bo naslednjič spodletelo bolje kot zadnjič. Drži, imel je trenutke, ki pa niso trajali. Tak trenutek je bila recimo TV-serija Tekmeca, v kateri sta z Rogerjem Moorom reševala primere, ki jih policiji ne uspe rešiti. Bila sta playboya, junaka jet-seta, Američan in Anglež, Danny Wilde in lord Brett Sinclair, toda z živim smislom za akcijo, avanturizem, impersoniranje, bejbe, športne avtomobile, hotelski turizem, pregone po francoski Rivieri, neodvisnost in pravico. Ker bi bilo njuno življenje brez služenja pravici prazno in ničvredno, se jima ne morejo skriti niti mafijci, ki hlinijo, da so mrtvi. Serija Tekmeca je bila pri nas na začetku sedemdesetih velik hit, zunaj pa ne, tako da je vzdržala le 24 epizod. Roger Moore ni žaloval - takoj zatem je odletel v Jamesa Bonda. Tony Curtis se je vrnil v divjino, v kateri je odmevala replika iz Tekmecev: »Ne moreš se vrniti v čase, kot so bili nekoč, ker takšni sploh nikoli niso bili.«
Težko najdete velikega igralca, ki bi igral v toliko slabih filmih. Zdelo se je, kot da jih zbira. Slabi filmi so prihajali kot urok, kot rdeča nit, kot refren, kot antidownloading, toda Tony Curtis je bil najboljša stvar, ki se je zgodila tem filmom. Je pa res, da so bili vsi ti filmi tako slabi, da to ni bilo težko. Je namerno izbiral slabe filme? Jih je izbiral zato, da bi se kaznoval, ali zato, da bi sam izgledal bolje? Slabi filmi so bili pač najbolj zanesljivo jamstvo, da bo sam štrlel ven. Tonyja Curtisa si ne bo nihče zapomnil po Božiču v Connecticutu, toda Božič v Connecticutu si bodo vsi zapomnili po Tonyju Curtisu. Koliko filmov, v katerih je nastopil, je sploh videl, ni jasno, jasno pa je, da je moral imeti velik smisel za humor, da je v vseh teh filmih nastopil.