Andrej Rozman Roza: Brvi čez morje: izbrane drame

+ + + +

Prelivi čez predloge

Roza je dramatični unikat, zadnji v vrsti prevajalcev in prirejevalcev Šekspira. Ne zato, ker piše naravnost iz prakse in sprotne potrebe gledališča, po postopni redukciji vse bolj gledališča enega, protejskega menjalca vlog in glasovnih leg ter zategnjenih grimas; ne zato, ker v podobno našpičenem dialogu s klasiko in z mitologijo ne bi pisali že pred njim. Že celotna poetična drama pri Zajcu, Strniši, Smoletu, Tauferju in drugih se je naslanjala na preteklo, predelovala in zaostrovala ponarodele in obče motive ali cele že upesnjene zaključene celote. Pravzaprav so ti pisci pesniško dramatizirali izbrana poglavja iz mitologije.

Roza je pri izbiri gradiva, s katerim se spogleduje, še širši. V zbranih trinajstih igrah, ki so zelo različno podnaslovljene, od (tragične) komedije prek politično teroristične fantazije s petjem do ljudske igre in libreta, obdeluje in predeluje, preoblači in parodira celo vrsto dramatičnih žanrov in narodotvornih tem. Loti se predelave Vilharjevih in Linhartovih zdaj že neuprizorljivih in postaranih iger pa Molièrovega Tartuffa, ki ga postavlja v prihodnost, v kateri trgujejo s človeškimi organi, vmes se obregne ob svojo veliko ljubezen, prešernoslovje in sploh vse pionirske literarne zastavke, v stari maniri predela nekaj ljudskih in umetnih. Napiše odrsko detektivko, vendar brez enigmatičnosti in z negotovim razpletom. Simulira - se zdi aktualno -, kakšno bi bilo videti prevajanje besedil uvožene glasbe na radiu in kakšna patriotska vroča linija s Triglavom in kleno izreko kot glavnima goniloma vzburjanja; no ja, tržna niša je to nedvomno. Smešno, jasno, pri čemer je vse patetično pri njem osmešeno, znižano, ljudsko in včasih tudi malo robato prizemljeno, drugič brezsramno vzvišeno in prignano na rob karikature, v izpeljavah in finalizaciji včasih bližje stoječemu komedijantstvu, pač zaradi navezave na vse tiste prejšnje zabavljaške, kabaretne žanre.
Rozine drame se ven vlečejo za jezik; ne samo najbolj nemogoče notranje rime in verzifikacije, nalašč sfiženi verzni preskoki in rimano zbliževanje višav s plafonom, že sama izbira besed, ki sledi ludistični dehierarhizaciji besedišča in omogoča živahno jezikavost in lupinge, je osupljiva, jesihovsko okretna in presenetljiva. Posebej učinkovita in humorna takrat, kadar izrablja kakšne lokalne govorice, recimo gorenjščino v politični demontaži Kekčeve zgodbe, ali pa se poigrava z razliko med pisano in govorjeno besedo.
»In tko lahko se še prpet, / da mene, evidentno smet, / še najde kakšen teoretik / in vtakne v eno od estetik,« se nekje samoironizira. Kar je bil morda takrat še hec, zdaj pa ni več. Po spomladanski skladni nagradi se kanonizaciji, posamično in v salvah, ne more več izogniti.