Joris Luyendijk: Je res ali ste videli na televiziji?

+ + + + +

Nizozemski reporter z Bližnjega vzhoda je dal odpoved in napisal novinarsko analizo reporterskega novinarstva.

Sociolog, ki je doštudiral tudi arabščino, je poslan v Kairo kot časopisni poročevalec. Skratka, idealen časnikar za te kraje. Toda, kako teče njegov izbor pisanja? Navodila mu pošilja urednik iz Holandije, ki ne pozna ne dežele ne jezika, pač pa dnevno surfa po agencijskih vesteh, ki jih pošiljajo Reuteres, AP, France-Presse etc. Če ti javijo, da je to in to tema, potem urednik pokliče Jorisa in mu naroči: popiši mi ozadje zadeve. Luyendijk se je tako znašel v paradoksu, ko kot očividec opazuje in biva kairsko življenje, pa vendar dogodek ni to, kar vidi on, ampak šele to, kar sporočijo velike medijske hiše.

Toda to ni edini problem, izpostavi namreč problematičnost virov. Denimo borca za človekove pravice, ki daje redno intervjuje poročevalcem, a je hkrati na plačilni listi evropskih političnih organizacij, medtem ko študenti na kairski univerzi zanj še niso slišali. So njegove besede avtentični glas Egipta ali zahodnjaška projekcija?

Predvsem pa je nerešljiva verifikacija. Kako nekaj preveriti v deželah, kjer ni natančnih statistik in kredibilnih anket javnega mnenja, kjer moraš za vsak korak podkupovati. Njegov zaključek je torej radikalen - novinarstvo v arabskem svetu ni možno.

Preseli se nato kajpak v Izrael, kjer popiše sisteme manipulacije tako izraelskega stroja kot palestinskih oblasti. Pogled seveda ni fifty-fifty, izraelski stroj hkrati še sistematično ponižuje Palestince. Od tod novinarstvo nujno preide v sociologijo.

Skratka knjiga, ki odpira vprašanja, od kod sploh kaj vemo, kaj počne novinarstvo, pri čemer je kot osnova postavljena vednost: sveta, o katerem poročaš, ne moreš razumeti, če ne govoriš jezikov domačinov. To, pa storiš lahko le tako, da iz pisca člankov prestopiš v pisca knjig.