The Glitch Mob: Drink The Sea

Po štirih letih delovanja, singlih, remiksih in soloalbumih je letos začel sekati tale prvenec losangeleške zasedbe The Glitch Mob. In to ne sam zase, ampak skozi številne sete raznožanrskih (ev-ropskih) elektroničarjev, ki so uvodni komad s ploščka Animus Vox popili in razširili po klubih, festivalih in radiih. Torej, kdo so edIT, Boreta in Ooah? Trojec, ki je ostal od začetnega kvarteta, je začel v različnih žanrih, prevladoval pa je hip hop. Ta se še dandanašnji sliši v miksih, podcastih in sorodnem blagu, ki so ga proizvedli fantje in se vlači po medmrežju, oziroma se njegovi vplivi še vedno zaznajo tudi na basovskih linijah lastne produkcije. Uvrščajo jih na novo losangeleško underground elektrosceno in pogosto primerjajo z imeni kot Flying Lotus, Samiyam, Daedalus ali Nosaj Thing, čeprav so zvočno v resnici drugačni, skupna z naštetimi sta jim 'zgolj' geografski izvor in scena, kjer so pognali. Tudi sicer je prvenec, izdan pri njihovi lastni založbi, težko umestiti v zgolj enega izmed elektronskih predalčkov. Glasba je nadžanrska, čeprav najpogosteje blizu elektru, a ta koketira z marsičim, predvsem z breakbeatom (znotraj katerega se pogosto pojavljajo tudi v miksih drugih izvajalcev) ali dubstepom ali trip hopom ali ... Vendarle pa je njihova glasba po melodiki in dramatiki precej manj preprosta in ne zapada v trivialne zvočne pripovedi.

Tako v desetih komadih, dolgih 47 sekund manj kot uro, izpovejo zgodbo, ki je bližje filmu kakor preprosti povesti. Na hrbtenico težkega in pretežno (pre)počasnega basa, ki vleče vlak nazaj - da se na prvem resnem prehodu ne iztiri od hitrosti -, se prepletajo do obisti posemplani in predrugačeni vokali ter mnoštvo izmenjujočih se vodilnih melodij raznozvenečega instrumentarija. Na trenutke delujejo kot Justice na sedativih, temnejši Daft Punk ali Kavinsky, a pretežno vozijo po trasi samosvojega zvoka, ki ga ustvarjajo s kompleksnimi producentskimi metodami. Ne le v studiu, ampak tem bolj tudi v živo, kjer trojec ne vrti samo s ploščkov ali z računalnikov - nastop nadgrajuje z MIDI-kontrolerji, zvoki in sempli, ki jih na odru kvačka v komade v konstantni interakciji s publiko. Skupina The Glitch Mob je nov aktualen dokaz, da se vznemirljiva elektronika (tudi zaradi razvoja tehnologij) vse bolj približuje realno odigrani glasbi na računalniško podprte instrumente, ki omogočajo povsem druge interpretativne dimenzije kot klasična glasbila iz rokerskih formacij. Namesto klasičnega vzorca enega DJ-a v takšnem kolektivu - ki pač potuje po svetu in vrti s ploščkov ali namiznika - pri zasedbi The Glitch Mob doživljamo evolucijo živega kolektiva tudi v odrski smeri. A že brez tega gre za eno boljših plošč, ki jih je letos naplavilo v zvočnike. Masivno.