Friedrich Dürrenmatt: Pes; Predor; Okvara

+ + + +

Vdor čudežnega

Švicar, nemški literarni klasik, s Fiziki in z Obiskom stare gospe v naši zavesti (neupravičeno) bolj kot prozaist nedvomna dramatična referenca, se v minizbirki predstavlja s tremi kratkimi zgodbami, ki jim je skupno predvsem groteskno, fantastično, ki kar naenkrat plane izpod običajnega in izostri etični ali celo teološki vidik vsakdanjika.

V Psu pripovedovalec zaradi čudnega in nedoumljivega vzgiba zasleduje uličnega pridigarja in žival, ki ga spremlja, sreča njegovo hčer in se z njo na hitro in fatalno zaplete, po skrivnostnem preobratu pa zverina zamenja gospodarja. Predor je potovanje v globino, navznoter, na redni železniški progi se pojavi neznansko dolg tunel, strojevodja izskoči, vsi drugi drvijo v pogubo, sledi nekaj dramatičnih poskusov upravljanja stroja, vendar se nič več ne da. Imamo občutek, da gre za metaforo pogube, ki je večina, množica sploh ne opazi, najobčutljivejši in najbolj čuječni pa so nemočni, toliko je pisec že zdravo pesimist. Da gre za vlogo razmišljajočega in zavedajočega se, potrdi v prvem delu Okvare; to je kar krajši traktat o pisanju, o njegovem namenu in dometu, in Dürrenmatt ni prav nič idealističen glede sveta in tega, kako ga je mogoče spreminjati ali uravnavati. Pripovedne strategije, angažma in kar je še tega izgubljajo nasproti banalnostim, nezahtevnemu tisku, reklamam, vsakdanjim novicam v nepreglednih količinah, ki zastirajo ostrost pogleda na stanje stvari. To preseneča tudi zato, ker so bile zgodbe spisane sredi petdesetih let, ko je večina še vedno premišljevala posledice zadnje vojne. Nadaljevanje Okvare je proces, ki ga trije osmešeni in dodobra postarani in opiti juristi plus rabelj naredijo trgovskemu potniku, ki obtiči zaradi popravila avta v manjšem naselju in prijetno zmehčan od dobre pijače in spremljajočih delikates nemalo ponosen prizna, kako se je povzpel na družbeni lestvici, s kom vse si je tlakoval karierno pot.

Dürrenmatt je nedvomno Kafkov dedič, groteskna, fantastična atmosfera, apriorno prepričanje, da je vsakdo kriv in da je treba samo malo spraskati povrhnjico in že pridre na dan svinjarija, pa tudi paraboličnost, neulovljivo in sublimno sporočilo, ki je zabrisano in v podtonu te proze, ga postavljajo v njegovo bližino. Vendar teme preigrava z več jezikovne bravuroznosti, njegov razvejeni in natančno izpeljani stavek je bistveno bolj literariziran, razširjen, v nekaterih izpeljavah bližje modernističnim sodobnikom kot navidezni preprostosti in minimalizmu predhodnika. Časom primerno je veliko bolj angažiran, bolj namigujoč na splošno katastrofo in absurdnost in nemoč posameznika, s tem pa, kljub polstoletni časovni razliki, tudi naš sodobnik; redko zajedljiv in izostren um, ki opazuje propad in siromašenje nekega sveta in bolj z distanco kot s strahom gleda prihajajoče.