Svet nedolžnih ekonomskih prevar

Ste opazili, da strokovna javnost - npr. ekonomisti - izraza kapitalizem ne uporablja? Ali pa še bolje: ste opazili, da izraza kapitalizem ne uporabljajo niti sami kapitalisti? Bojijo se ga. Vedno se mu raje za vsak primer izognejo - in to v največjem možnem loku. Ne brez razloga: pojem »kapitalizem« prikliče v spomin »neprijetno zgodovino«, pravi John Kenneth Galbraith, eden izmed največjih ekonomistov 20. stoletja, avtor knjižice Ekonomika nedolžne prevare, ki bo izšla pri Mladini. Izraz kapitalizem je pač v zatonu, toda ne od včeraj: »V Evropi je beseda kapitalizem sprožila revolucijo; v Združene države je pripeljala zakonodajo in omejitve na podlagi sodnih odločitev in predpisov.« Kapitalizem je bil že davno ob dobro ime. V resnici je že zelo kmalu prišel na tako slab glas, da so ga skušali povsod ustaviti in zamejiti. »Leta 1907 je dozdevna nevarnost splošnega bankrota na Wall Streetu privedla v prepričanje, da kapitalizem ni le izkoriščevalski, ampak celo samouničevalen.« V Ameriki so skušali kapitalizem takoj zatem ustaviti, zamejiti in disciplinirati z obširno zakonodajo: s Shermanovim protimonopolnim zakonom, ki naj bi preprečil in kaznoval monopolistične Zlorabe, z ustanovitvijo Ameriškega centralnega bančnega sistema (Federal Reserve System), ki naj bi omejil in nadziral finančno skupnost, z ustanovitvijo Zvezne trgovinske komisije, ki naj bi prevzela regulativno vlogo. Še več, kapitalizem je bil na tako slabem glasu, da so se republikanci pridružili demokratom - in da so potem včasih celo sami vodili boj proti kapitalističnim zlorabam.
Problem je bil v tem, da je bil kapitalizem že sam po sebi zloraba. Ni bil le izkoriščevalski, ampak je bil izčrpavajoč in zatiralski, za nameček pa še nagnjen k brezvestni špekulaciji. In leta 1929 je borza počila - zlomu borze je sledilo deset let velike gospodarske krize. »Kapitalizem več kot očitno ni deloval. Označen je bil za nesprejemljivega.« Kaj so storili kapitalisti? Nič, le za svoje početje so začeli iskati alternativni, mehkejši, benignejši, manj kompromitiran izraz, recimo »svobodno podjetništvo«. Ni se prijel. »Svoboda v pomenu odločitev podjetja ni delovala prepričljivo.« Izraz »New Deal«, ki je nastopil kot alternativa izrazu kapitalizem, pa po drugi strani tudi ni trajal, predvsem zato, ker je bil preočitno povezan s Franklinom D. Rooseveltom, tako da so potem lansirali izraz »tržni sistem«, oznako brez zgodovine in brez pomena. Kar pomeni, da so se ljudje iz kapitalizma preselili v tržni sistem. In tržni sistem je bil sprejemljiv, ker je dajal vtis, da v njem nihče ne prevladuje, da ne prebuja nobene ekskluzivne ekonomske moči, da nima ničesar z Marxom in Engelsom in da je »le neoseben trg«. To je bila kakopak prevara.
S tem, ko so ljudi s preimenovanjem sistema zaščitili pred neprijetnimi izkušnjami izraza »kapitalizem«, jih namreč niso zaščitili pred neprijetnimi izkušnjami moči kapitalizma. Izraz »tržni sistem« je s sklicevanjem na brezosebni, politično nevtralni, pošteni, zaupanja vredni, nekontroverzni, svobodni trg kot edino avtoriteto sistema prikril prav moč, ki jo imajo na tem trgu - v tej »gospodarski demokraciji« - bogastvo, kapital, korporacije in monopoli. Ne, so govorili advokati »tržnega sistema«, nihče nima moči ali monopola nad trgom, vsi so podrejeni trgu, trg demokratično ureja vse družbene odnose. V resnici je ravno obratno: »Trg je podrejen strokovnemu in vsestranskemu managementu. In v tem je prevara.« Toda sklicevanje na trg, »ultimativno gospodarsko avtoriteto«, ki da vsem, vključno s potrošniki, jamči in omogoča popolno neodvisnost in suverenost, je postalo družbeno sprejemljivo, pa četudi monopolisti vsem na očem šahirajo tako z delavci kot s potrošniki. Ni ga pač čez »gospodarsko demokracijo, preizkušeno na trgu«. Da ni nič bolj nesvobodnega od trga, ni nikogar motilo, kakor ni tudi nikogar motilo, da izraza »tržni sistem« ni zamenjal izraz »monopolni kapitalizem«. Ne, ta izraz je mrknil iz ekonomskega in političnega leksikona. In v tem je prevara.

Od prevare do prevare

»Prepričanje v tržno gospodarstvo, v katerem je potrošnik suveren, je ena od naših najprodornejših oblik prevare.« Toda tu se prave prevare šele začnejo. »Gospodarski in družbeni napredek merimo z rastjo celotne proizvodnje blaga in storitev - kar imenujemo bruto domači proizvod (BDP). Nedvomno obstajajo nagrade za rast BDP, kajti od te rasti izhajajo dohodek, zaposlovanje, proizvodi in storitve, ki omogočajo življenje in povečujejo zadovoljstvo. Toda, iz obsega, sestave in višine BDP izvira tudi ena izmed najbolj razširjenih oblik prevare v naši družbi. Sestava BDP ni določena na osnovi celotne družbe, ampak na osnovi proizvajalcev njenih sestavin. To je večinoma posledica obsežnega in nadarjenega prepričevanja ekonomskega sveta, pri čemer niso izvzeti niti ekonomisti. Kako se BDP giblje? Njegov obseg in vsebino vsiljujejo proizvajalci. Dober učinek je merjen s proizvodnjo materialnih predmetov in storitev. Ne izobrazba, ne literatura, ne umetnost, ampak proizvodnja avtomobilov, vključno s terenskimi vozili; to je sodobno merilo ekonomskega in družbenega napredka. Kar je v človeški zgodovini najboljše, so umetniški, literarni, religijski in znanstveni dosežki, ki so se pojavili v družbah, kjer so predstavljali merilo uspeha.« Ergo: »Merjenje družbenega napredka izključno z obsegom proizvodnje, ki je pod vplivom proizvajalcev, z rastjo BDP je več kot le majhna prevara.«
Nič manjša prevara ni izraz »delo«. Samo pomislite: »Beseda delo enakovredno vključuje tiste, za katere je delo utrujajoče, dolgočasno, neprijetno, in tiste, za katere je čisto zadovoljstvo brez sence obveznosti.« Prevara je že v tem, da imamo za obe okoliščini isto besedo. »Tisti, ki najbolj uživajo v delu, so praviloma najbolje plačani. To je sprejeto. Slabe plače so za tiste s ponavljajočo se, dolgočasno, bolečo tlako. Tisti, ki nadomestilo za svoj trud najmanj potrebujejo, ki lahko najbolje preživijo brez njega, imajo najvišje plače. Plače, ali podrobneje, plače, bonusi in delnice, so najradodarnejši na vrhu, kjer je delo užitek.« Tisti, ki opravljajo najbolj zoprna, najbolj mučna, najbolj utrudljiva, najbolj umazana in najbolj težaška dela, so najslabše plačani. In obratno: najbolje so plačani tisti, ki opravljajo najmanj zoprna, najmanj mučna, najmanj utrudljiva, najmanj umazana in najmanj težaška dela. Tisti, ki v svojem delu ne uživajo, so najslabše plačani - tisti, ki v svojem delu najbolj uživajo, so najbolje plačani. In da ne bo kakega nesporazuma: tisti, ki v svojem delu najbolj uživajo, z delom dejansko le popestrijo svoje brezdelje. »Delo je razumljeno kot nekaj bistvenega za revne; sprostitev od dela pa je priporočljiva bogatim.« Ali bolje rečeno: »Čeprav je brezdelje sprejemljiva alternativa za bogate, je lahko moralno škodljivo za revne.« Lenoba - »pobeg od dela, ki se zgodi brez vsakršnega občutka krivde« - je za razred bogatašev sprejemljiva, za reveže pa je vredna obsojanja.
Zadnje čase poslušamo bučne napade na javni sektor - na javno upravo, birokracijo, državno birokracijo, ki da je preplačana. Kdo je tradicionalni podžigalec te protibirokratske retorike? Točno: korporacije. Menedžment. Menedžerji. Predsedniki uprav. In v tem je prevara. Vprašajte se le: kaj pa je v resnici menedžment korporacij, če ne prav birokracija ... ee, »korporacijska birokracija«? In kaj so v resnici uprave korporacij, če ne prav birokracija? Trik je v tem, da se menedžerji nimajo za birokrate. Birokrati v javni upravi so nepotrebni, nesposobni, vase zagledani in preplačani - tudi menedžerji so lahko nepotrebni, nesposobni, vase zagledani in preplačani, toda niso birokrati. Birokrati v javni upravi se skupinsko odločajo, njihovo odločanje pa je dolgotrajno - tudi menedžerji se skupinsko odločajo, njihovo odločanje pa je dolgotrajno, toda niso birokrati. Vidite, trik je le v retoriki. In tudi razlika je le v retoriki. Oh, in v plačilu. Birokrat v javnem sektorju je menedžer, ki je slabo plačan - menedžer v zasebnem sektorju je birokrat, ki je ekstremno dobro plačan.
Toda prevara je hujša, kot se zdi na prvi pogled. »Kapitalizem, ki je odprl pot managementu in korporacijski birokraciji, je iznašel navidezno pomembnost lastnikov.« Ali bolje rečeno: lastniki, delničarji in investitorji imajo v podjetju le še navidezno vlogo, kar pomeni, da imajo dejansko moč menedžerji, ne pa lastniki kapitala, saj je »odbor direktorjev, ki jih je izbral management, v celoti podrejen managementu, čeprav zveni, kot da bi bil glas delničarjev«. Logično: »Odbor sestavljajo moški z obvezno prisotnostjo ene ali dveh žensk, tem pa je potrebno le bežno znanje o podjetju; z redkimi izjemami so zanesljivo pokorne. Ob sejnini in obroku hrane management direktorje rutinsko obvešča o tem, kar je bilo že odločeno ali je že znano. Predvidena je odobritev, vključno z nagrado managementu - plačo, ki jo določi sam management. Plača je, nič presenetljivega, lahko zelo velikodušna.«
In kar je bistveno: tudi če cene delnic padajo, gredo plače in nagrade menedžerjev gor. Te plače in nagrade pa so ekstremno, obsceno visoke. In prav tu je trik: v nasprotju z birokrati v javnem sektorju si menedžerji - birokrati v zasebnem sektorju - višino plač in nagrad določajo sami! Delničarji, lastniki in investitorji nimajo pri tem nobenega vpliva. In kot pravi Galbraith, sta posledici te prevare dve: prvič, zakonitost brezmejnega samobogatenja je splošen pojav v sodobni korporacijski birokraciji, in drugič, tako se je v korporacijah razvila prevlada birokracije, ki se ji ne reče birokracija, ampak menedžment, kar kakopak samo prevaro le še utrdi. Kdo je kriv, če je podjetje v izgubi? Kdo je kriv, če se pokaže slabša gospodarska slika korporacije? Logično: neosebne tržne sile. In kaj naredijo, ko je podjetje v izgubi? Spet logično: množično odpuščajo tiste, ki so najmanj odgovorni. »Večje ko je število tako odpuščenih, boljša je finančna perspektiva. Nikogar od odgovornih ne vržejo na cesto, ne odpustijo; namesto tega prejmejo denarne dodatke na družino, prosti čas, domače ugodje, izobraževanje in razvoj kariere.« Prevara.

Končna prevara

Vse te prevare niso v Ameriki nič večje kot v Sloveniji. In tudi prevara, ki sledi iz vseh teh prevar, ni v Ameriki nič večja kot v Sloveniji: namreč mit o dveh sektorjih, javnem in zasebnem, ki da sta ločena. Kar ni res. »Sprejeto razlikovanje med javnim in zasebnim sektorjem pri podrobnem vpogledu nima nobenega pomena. Čista retorika in ne stvarnost.« Razlika med zasebnim in javnim sektorjem se namreč dejansko vse bolj zamegljuje. Ena izmed večjih prevar je zgodba o tem, da se politika/država/vlada vmešava v gospodarstvo: država naj se umakne iz gospodarstva! Ne moremo živeti! Ne moremo več dihati! Država nas ubija, duši, davi, vpijejo menedžerji. V resnici je ravno nasprotno. »Pri nas je uveljavljeno stališče, da obstaja nenehna nevarnost napada vlade na zasebna podjetja, kar je v skrajni retoriki označeno kot nevarnost socializma. Mnogo manj, ali celo nič, se razpravlja o premikih zasebnih korporacij z določenimi vplivi in aktivnostjo v javni sektor.« Interesi korporacij v javnem sektorju so se tako okrepili, da imajo korporacije večji politični vpliv od politikov in države. Pravi kralji javnega sektorja - in tudi javnih financ! - so korporacije, menedžerji, ne pa birokrati.
Knjiga Ekonomika nedolžne prevare, objavljena leta 2004, dve leti pred Galbraithovo smrtjo, je kratka, a sladka - ne bo vam spremenila le pogleda na ulico, na kateri živimo, ampak boste z njo v roki razmišljali bolj svobodno in neodvisno kot trg. Z malce filmske domišljije bi lahko njen naslov poslovenili tudi: Zgodilo se je čisto blizu vas.