21. 10. 2010 | Mladina 42 | Svet | Komentar
Los 33
Zakaj je čudežna rešitev čilskih rudarjev poraz kapitalizma?
V Velikem karnevalu, enem izmed najbolj ciničnih h'woodskih filmov, ki ga je leta 1951 posnel Billy Wilder, se zagrenjeni in propadli reporter Chuck Tatum (Kirk Douglas) pelje skozi novomehiško puščavo, ko na lepem zagleda množico ljudi, ki obkrožajo neko luknjo - v zemeljski razpoki je obtičal Leo Minosa, nepomembni proletarec. Skušajo ga rešiti, a ne morejo do njega. Tatum v tej »senzaciji« vidi priložnost za svoj comeback in svoje finančno okrevanje, zato začne reševanje taktično in preračunljivo zavirati, tako da se tam, v Taboru Upanja, zlagoma zbere vsa Amerika, ki potem sedi na zgodbi. V puščavo se zgrinjajo ljudje od vsepovsod, tja se valijo vlaki in avtobusi, prodajati začnejo spominke, postavijo zabavišče in vrtiljake, igrati začne ansambel - Tatum, njihov Mesija, si natakne šerifsko značko. Sredi puščave se orgiastično rodi nova Amerika. In ko jim Tatum na koncu sporoči, da je Leo umrl, padejo na kolena. »Cirkusa je konec,« dahne Tatum, ki tudi sam omahne mrtev, z obrazom, obrnjenim proti kameri. Čudež je odpovedan.
Rešitev rudarjev, živih pokopanih v čilskem rudniku San José, so razglasili za čudež. In o tem, da gre za čudež, ni bilo nobenega dvoma. Nihče ni temu oporekal. Hej, pod zemljo so preživeli 69 dni! Kar je rekord! Nihče ni še pod zemljo preživel toliko časa! Nikogar še niso po tolikem času rešili! Niti Houdinija! Pa je bil kralj čudežev. Ergo: čudež. Še toliko bolj, ker so vsi preživeli. Ker so se vsi vrnili iz Pekla. In ker so vsi ponovno vstali. Največji čudež, čudež čudežev, je dobil teološke podtone - podtone krščanske mitologije. Ponovno vstajenje!
A to še ni vse. Svet, ki je 69 dni strmel v genezo čilskega čudeža, je preplavil čudežni konsenz, tako da se je zdelo, da ni čudeža, ki bi lahko tekmoval s tem čudežem. Toda če malce bolje pomislite, se je pred tem ultimativnim čudežem, čudežem čudežev, ki se je zgodil v napol biblični puščavi Atakama, zgodil še večji čudež - in tudi ta čudež se je zgodil tem istim čilskim rudarjem: ko jih je v rudniku zasulo, so ostali 17 dni odrezani od sveta - povsem sami, tam spodaj, v mrtvem mraku, brez stika z zunanjim svetom, v ekstremnih razmerah, brez vsega, v peklu, brez hrane in vode. Ali natančneje: imeli naj bi le 10 ribjih konzerv, malce krekerjev, nekaj mleka in vodo, ki pa je imela okus po nafti. A po drugi strani, tudi mleko je bilo brez okusa - rok trajanja mu je že potekel. Pomeni, da je 33 rudarjev 17 dni živelo od desetih ribjih konzerv.
In to je čudež. Pravi čudež. Ultimativni čudež. Kateri čudež pa lahko tekmuje s tem čudežem? Tako kot je čudežna rešitev rudarjev primerljiva le z Jezusovim ponovnim vstajenjem, je tudi čudežno preživetje z desetimi ribjimi konzervami primerljivo le z nekim drugim svetopisemskim čudežem, znanim iz Markovega in Matejevega evangelija: z dnevom, ko je Jezus z dvema ribama in petimi hlebci kruha nahranil 5000 ljudi. Jasno, vsi ti ljudje niso bili pod zemljo, toda hej - bilo jih je 5000. In to 5000 mož - žensk in otrok niti ne štejejo. Kar pomeni, da jih je z dvema ribama in petimi hlebci nahranil precej več kot 5000.
In zdaj se vprašajte: se je v rudniku res zgodil svetopisemski čudež? Je bil to, da so 17 dni preživeli z desetimi ribjimi konzervami, res čudež? Nehajte. Če hočete dobiti pravi odgovor na vprašanje, zakaj je 33 rudarjev toliko časa preživelo le z desetimi ribjimi konzervami, potem morate to krščansko poezijo čudeža, ki je prepojila reševanje čilskih rudarjev, prevesti v brutalno realistično prozo. Kako to, da je torej toliko rudarjev v tako ekstremnih razmerah preživelo s tako malo hrane? Iz preprostega razloga: ker so tega vajeni. Pa ne zato, ker so rudarji, ampak zato, ker sodijo v nižji socialni razred, med ceneno delovno silo, ker so slabo plačani, ker komaj shajajo - kot smo slišali, v rudniku delajo zato, ker je to edini način, da preživijo, in ker druge možnosti za zaslužek in preživetje ni. Rudnik ali smrt. Rudnik ali poguba. Rudnik ali Pekel. V rudniku stahanovsko tezgarijo za mezdo - in kot smo slišali, ta mezda za preživetje njihovih družin ne zadošča, ampak imajo mnogi tudi dodatne službe. Recimo: za vikend, ko so prosti, na tržnici prodajajo zelenjavo. Ko je iz one reševalne kapsule lezel dvanajsti rudar, je reporter na neki TV-mreži naštel vse kronične bolezni, ki jih ima ta rudar - če hočejo preživeti, morajo delati tudi bolni.
Ergo: v tako ekstremnih razmerah so s tako malo hrane preživeli zato, ker so vajeni življenja v ekstremnih razmerah, ker so vajeni življenja v težkih, nemogočih razmerah, ker so vajeni življenja v pomanjkanju, ker so vajeni življenja na robu eksistenčnega minimuma - ali pa pod njim. Ta boj za preživetje so preživeli prav zato, ker so v stalnem boju za preživetje - in ker je racioniranje njihov modus vivendi. Lastniki in menedžerji tega čilskega rudnika s tako malo hrane in v tako ekstremnih razmerah ne bi preživeli niti prve noči. Je bilo preživetje čilskih rudarjev čudež? Ne, sploh ne. A po drugi strani: ja! Toda le zato, ker je za njih vsak dan, ki ga preživijo pod kapitalizmom, pravi čudež. In ne le za njih, se razume: za milijone in milijone ljudi, ki živijo pod eksistenčnim minimumom, ter za milijone in milijone ljudi, ki živijo na robu eksistenčnega minimuma, je preživetje pod kapitalizmom čudež. In le v tem smislu je bilo preživetje čilskih rudarjev čudež. Vse ostalo je le krščanska retorika, s katero skuša kapitalizem prikriti, da je kapitalizem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.