Los 33

V Velikem karnevalu, enem izmed najbolj ciničnih h'woodskih filmov, ki ga je leta 1951 posnel Billy Wilder, se zagrenjeni in propadli reporter Chuck Tatum (Kirk Douglas) pelje skozi novomehiško puščavo, ko na lepem zagleda množico ljudi, ki obkrožajo neko luknjo - v zemeljski razpoki je obtičal Leo Minosa, nepomembni proletarec. Skušajo ga rešiti, a ne morejo do njega. Tatum v tej »senzaciji« vidi priložnost za svoj comeback in svoje finančno okrevanje, zato začne reševanje taktično in preračunljivo zavirati, tako da se tam, v Taboru Upanja, zlagoma zbere vsa Amerika, ki potem sedi na zgodbi. V puščavo se zgrinjajo ljudje od vsepovsod, tja se valijo vlaki in avtobusi, prodajati začnejo spominke, postavijo zabavišče in vrtiljake, igrati začne ansambel - Tatum, njihov Mesija, si natakne šerifsko značko. Sredi puščave se orgiastično rodi nova Amerika. In ko jim Tatum na koncu sporoči, da je Leo umrl, padejo na kolena. »Cirkusa je konec,« dahne Tatum, ki tudi sam omahne mrtev, z obrazom, obrnjenim proti kameri. Čudež je odpovedan.
Rešitev rudarjev, živih pokopanih v čilskem rudniku San José, so razglasili za čudež. In o tem, da gre za čudež, ni bilo nobenega dvoma. Nihče ni temu oporekal. Hej, pod zemljo so preživeli 69 dni! Kar je rekord! Nihče ni še pod zemljo preživel toliko časa! Nikogar še niso po tolikem času rešili! Niti Houdinija! Pa je bil kralj čudežev. Ergo: čudež. Še toliko bolj, ker so vsi preživeli. Ker so se vsi vrnili iz Pekla. In ker so vsi ponovno vstali. Največji čudež, čudež čudežev, je dobil teološke podtone - podtone krščanske mitologije. Ponovno vstajenje!
A to še ni vse. Svet, ki je 69 dni strmel v genezo čilskega čudeža, je preplavil čudežni konsenz, tako da se je zdelo, da ni čudeža, ki bi lahko tekmoval s tem čudežem. Toda če malce bolje pomislite, se je pred tem ultimativnim čudežem, čudežem čudežev, ki se je zgodil v napol biblični puščavi Atakama, zgodil še večji čudež - in tudi ta čudež se je zgodil tem istim čilskim rudarjem: ko jih je v rudniku zasulo, so ostali 17 dni odrezani od sveta - povsem sami, tam spodaj, v mrtvem mraku, brez stika z zunanjim svetom, v ekstremnih razmerah, brez vsega, v peklu, brez hrane in vode. Ali natančneje: imeli naj bi le 10 ribjih konzerv, malce krekerjev, nekaj mleka in vodo, ki pa je imela okus po nafti. A po drugi strani, tudi mleko je bilo brez okusa - rok trajanja mu je že potekel. Pomeni, da je 33 rudarjev 17 dni živelo od desetih ribjih konzerv.
In to je čudež. Pravi čudež. Ultimativni čudež. Kateri čudež pa lahko tekmuje s tem čudežem? Tako kot je čudežna rešitev rudarjev primerljiva le z Jezusovim ponovnim vstajenjem, je tudi čudežno preživetje z desetimi ribjimi konzervami primerljivo le z nekim drugim svetopisemskim čudežem, znanim iz Markovega in Matejevega evangelija: z dnevom, ko je Jezus z dvema ribama in petimi hlebci kruha nahranil 5000 ljudi. Jasno, vsi ti ljudje niso bili pod zemljo, toda hej - bilo jih je 5000. In to 5000 mož - žensk in otrok niti ne štejejo. Kar pomeni, da jih je z dvema ribama in petimi hlebci nahranil precej več kot 5000.
In zdaj se vprašajte: se je v rudniku res zgodil svetopisemski čudež? Je bil to, da so 17 dni preživeli z desetimi ribjimi konzervami, res čudež? Nehajte. Če hočete dobiti pravi odgovor na vprašanje, zakaj je 33 rudarjev toliko časa preživelo le z desetimi ribjimi konzervami, potem morate to krščansko poezijo čudeža, ki je prepojila reševanje čilskih rudarjev, prevesti v brutalno realistično prozo. Kako to, da je torej toliko rudarjev v tako ekstremnih razmerah preživelo s tako malo hrane? Iz preprostega razloga: ker so tega vajeni. Pa ne zato, ker so rudarji, ampak zato, ker sodijo v nižji socialni razred, med ceneno delovno silo, ker so slabo plačani, ker komaj shajajo - kot smo slišali, v rudniku delajo zato, ker je to edini način, da preživijo, in ker druge možnosti za zaslužek in preživetje ni. Rudnik ali smrt. Rudnik ali poguba. Rudnik ali Pekel. V rudniku stahanovsko tezgarijo za mezdo - in kot smo slišali, ta mezda za preživetje njihovih družin ne zadošča, ampak imajo mnogi tudi dodatne službe. Recimo: za vikend, ko so prosti, na tržnici prodajajo zelenjavo. Ko je iz one reševalne kapsule lezel dvanajsti rudar, je reporter na neki TV-mreži naštel vse kronične bolezni, ki jih ima ta rudar - če hočejo preživeti, morajo delati tudi bolni.
Ergo: v tako ekstremnih razmerah so s tako malo hrane preživeli zato, ker so vajeni življenja v ekstremnih razmerah, ker so vajeni življenja v težkih, nemogočih razmerah, ker so vajeni življenja v pomanjkanju, ker so vajeni življenja na robu eksistenčnega minimuma - ali pa pod njim. Ta boj za preživetje so preživeli prav zato, ker so v stalnem boju za preživetje - in ker je racioniranje njihov modus vivendi. Lastniki in menedžerji tega čilskega rudnika s tako malo hrane in v tako ekstremnih razmerah ne bi preživeli niti prve noči. Je bilo preživetje čilskih rudarjev čudež? Ne, sploh ne. A po drugi strani: ja! Toda le zato, ker je za njih vsak dan, ki ga preživijo pod kapitalizmom, pravi čudež. In ne le za njih, se razume: za milijone in milijone ljudi, ki živijo pod eksistenčnim minimumom, ter za milijone in milijone ljudi, ki živijo na robu eksistenčnega minimuma, je preživetje pod kapitalizmom čudež. In le v tem smislu je bilo preživetje čilskih rudarjev čudež. Vse ostalo je le krščanska retorika, s katero skuša kapitalizem prikriti, da je kapitalizem.

Ni kapitalizem vse, kar se sveti

Je bila rešitev čilskih rudarjev zmaga krščanske etike? Jih je rešil čudež? Ne, pravi Daniel Henninger, kolumnist Wall Street Journala, velikega slavilca finančnega kapitalizma in prostega trga: »Rudarje je rešil kapitalizem!« Specifično: »To je treba reči. Rešitev čilskih rudarjev je bleščeča zmaga kapitalizma.« Zmaga kapitalizma in prostega trga. Zakaj? Ker so rudarje reševali s tehnologijo, ki so jo izdelala ameriška, nemška, japonska in južnokorejska podjetja - podjetja s prostega trga - podjetja, ki delajo za profit. Rudarje so rešili s tehnologijo, ki jo je razvil, izdelal, financiral in omogočil kapitalizem. Rešile so jih high-tech inovacije, ki so produkt kapitalizma in ki jih pred petindvajsetimi leti še ni bilo. Če ne bi bilo kapitalizma, bi bili ti rudarji že zdavnaj mrtvi. Henninger hoče očitno reči: rudarje je rešil prav ta kapitalizem, ekstremni kapitalizem zadnjih petindvajsetih let, ki ga vsi tako kritizirate, razsuvate in psujete in ki ga vsi krivite za finančno-gospodarsko krizo, v katero je padel svet! Nič, Henninger skuša rešiti in rehabilitirati ekstremni kapitalizem zadnjih petindvajsetih let. In v tem je tipičen: kapitalizem prikazuje tako, kot bi kapitalizem hotel, da ga vidijo.
Toda bolj ko nas Henninger prepričuje, da je rudarje rešil kapitalizem, bolj se zdi, da bi raje rekel, da so rudarji rešili kapitalizem, pa si ne upa, ker se boji, da bi mu kdo očital, da kot zmago kapitalizma prikazuje tragedijo rudarjev. In počne natanko to. Kar pomeni, da se moti v vseh smislih: moti se, ko tragedijo rudarjev, ki jih je pokopal prav kapitalizem, prikazuje kot zmago kapitalizma, moti se, ko kapitalizem oz. »vrednote« kapitalizma zamenjuje z dosežki civilizacije (ki pogosto niso bili ustvarjeni na prostem trgu in za profit), moti se, ko misli, da rudarji tam spodaj brez kapitalizma ne bi preživeli (hej, če so 17 dni preživeli brez vsega, bi lahko večno živeli brez vsega), in moti se, ko misli, da je bila rešitev rudarjev bleščeča zmaga kapitalizma - tiste, ki menijo, da je bil nacistični holokavst »bleščeča« zmaga kapitalizma, bo namreč težko prepričal, da je bila bleščeča zmaga kapitalizma rešitev rudarjev. Ni vse kapitalizem, kar se sveti.
Kaj torej: je bila rešitev čilskih rudarjev čudež? Ne - čudež je kapitalizem! In obratno: kapitalizem je čudež. Za koga je kapitalizem čudež? Le za tega, ki vanj slepo verjame. Kapitalizem zahteva in predpostavlja vero. Slepo vero. Za kapitalizem ni boljše reklame od čudeža, ki se zgodi v puščavi. Magari v čilski puščavi Atakama. Puščavsko okolje daje kapitalističnemu čudežu svetopisemsko razsežnost. Ne, za ekstremni, globalni, globalizirani kapitalizem ni boljše reklame od čudeža, ki ga sredi puščave ustvari tehnologija, prinesena »iz vseh kotov kapitalizma«, kot bi rekel Daniel Henninger.
Vsi tisti, ki zdaj pravijo, da je čilske rudarje rešil kapitalizem oz. čudež kapitalizma, kakopak zamolčijo, da je rudarje tja dol - v rudnik, ki ga nadzoruje korporacija San Esteban Primera (alias »klavnica San Esteban«), serijska in neobčutljiva kršilka delovne in varnostne zakonodaje, ki ima za sabo že 80 nesreč in ki bi ga morali že davno zapreti, potemtakem v ekstremne, nemogoče razmere, smrtno nevarnost - poslal prav kapitalizem. Ob tem pozabijo tudi to, da je uspelo kapitalizmu rudarje rešiti le zdaj in da mu sicer - v drugih primerih, v drugih rudnikih, tudi v drugih čilskih rudnikih, v katerih je letos umrlo že 33 rudarjev - to ne uspe, ampak jih pusti spodaj ali pa ven potegne le njihova trupla. To seveda dokazuje, da kapitalizem ne funkcionira - in da ni čudež. Če bi zmage in BDP kapitalizma merili s tem, kolikokrat mu uspe rešiti zasute rudarje, potem bi imel kapitalizem bolj malo zmag in bolj majhen BDP.
Čudežna rešitev čilskih rudarjev torej ni zmaga kapitalizma, ampak poraz kapitalizma. Samo pomislite, koliko rudarjev bi lahko rešili, če bi kapitalizem v reševanje rudarjev investiral toliko kot v tem primeru! Samo pomislite, koliko rudarjev bi ostalo živih! In to povsod po svetu - v vseh rudnikih sveta, ki se stalno kopljejo v smrtnih krčih katastrofe. Z eno besedo: če bi kapitalizem v reševanje vseh rudarjev investiral toliko kot v reševanje čilskih rudarjev, potem reševanje rudarjev - vseh rudarjev v vseh rudnikih tega sveta - ne bi bilo čudež, ampak nekaj povsem normalnega in samoumevnega, tako rekoč avtomatičnega in rutinskega. Kar pomeni, da je rešitev čilskih rudarjev ultimativni dokaz, da kapitalizem ne funkcionira - diskrepanca med tem, koliko so vložili v reševanje čilskih rudarjev, in tem, koliko vložijo v reševanje drugih rudarjev, je preprosto prevelika. In prehuda. Preveč očitna.
V resnici je tako perverzno očitna, da podvomiš, da so bili prva misel kapitalizma čilski rudarji in da je kapitalizem dejansko investiral v reševanje čilskih rudarjev - zdi se namreč, da je investiral predvsem v promocijo in demonstracijo svoje čudežnosti, svoje katarzične odrešilnosti. Ali bolje rečeno: rešitev čilskih rudarjev je bila le stranski učinek demonstracije moči in čudežnosti kapitalizma. Kapitalizem je pokazal, kaj zmore. Glejte, kapitalizem ima talent! Kapitalizem je rudarje rešil le zato, ker se mu je to izplačalo, ne pa zato, ker je to humano ali moralno. O »humanosti« in »morali« kapitalizma v času velike finančno-gospodarske krize ne kaže izgubljati besed.
Je pa res, da skušajo rešitev čilskih rudarjev formatirati prav kot humanistično in moralno zmago kapitalizma, češ, glejte, kapitalizem je dober in sočuten, človeški in moralen, ni tak, kot ga prikazujejo. Le malo je manjkalo, pa bi rekli: ker imamo kapitalizem, ne potrebujemo socialne države - glejte, kako dobro kapitalizem poskrbi za svoje! Reši jih gotove smrti! Reši jih iz najtemnejše globine pekla! Odreši jih! Omogoči jim, da se vrnejo od mrtvih, da ponovno vstanejo, da začnejo znova - hja, kapitalizem je čudež. Nekaj božanskega, svetega, mesijanskega. Vanj je treba verjeti. Če vanj verjameš, shodiš po vodi. Če vanj ne verjameš, ostaneš pod zemljo. Ali kapitalizem ali Pekel.

Veliki karneval

Kapitalizem je skušal v čilskem rudniku bakra rešiti samega sebe - zato je bil tako motiviran. In zato je v samo reševanje rudarjev toliko investiral. Čilski predsednik Sebastián Piñera je sicer nastopal kot mesija, kot veliki odrešitelj, kot patetični advokat rudarjev, kot njihov najboljši prijatelj, kot patriotski voditelj reševalne operacije, toda ko je bil sam s sabo, si je verjetno rekel: Wall Street Journal ima prav - rudarje je rešil kapitalizem! Kar je itak ista stvar: v njegovih očeh razlike med njim in neoliberalnim kapitalizmom, kakršnega promovira Wall Street Journal, potemtakem med frazo »rudarje sem rešil jaz« in frazo »rudarje je rešil kapitalizem«, ni. Piñera, tipični neoliberalni tajkun, lastnik TV-kanala Chilevisión, eden izmed najbogatejših Čilencev, ki ga najdete na Forbesovi lestvici »globalnih milijarderjev« in ki vsako priložnost izkoristi za razglasitev izrednih razmer in mobilizacijo vojske (spomnite se le letošnjega potresa), je dedič brutalne neoliberalne politike, s katero je diktator Augusto Pinochet šokiral Čile, ali bolje rečeno - obogatel je prav s kompleksom prostega trga, divje privatizacije in totalne deregulacije, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja »sprostil« Pinochet, pri katerem je njegov brat služboval kot minister za delo in rudarstvo. Jasno, rudnike bakra, glavnega čilskega izvoznega produkta, je privatiziral, s čimer se je varnost čilskih rudnikov - zdaj bolj pogrešljivih kot kadarkoli - bistveno zmanjšala. Nič hudega: v Piñerovi administraciji vedrijo mnogi junaki Pinochetovega režima.
Tragedijo, ki je doletela rudarje, je prelevil v svoj 11. september: mahal je z zastavo, patriotsko poziral, dirigiral naciji, jo spodbujal k prepevanju nacionalne himne, telenovelistično komentiral dogajanje, šole je dal zapreti, da bi lahko otroci gledali TV-prenose iz »Tabora Upanja« - in ja, vse prelomne reči, vključno s tem, da so rudarji živi, je naciji obelodanil on sam. To je bil njegov šov. Stalno je bil pod žarometi - in luč je bila ves čas dobra. Težko boste našli kakega predsednika, ki bi ga mediji toliko časa nepretrgoma prikazovali v dobri luči. In nujno je potreboval dobro luč. Čim več dobre luči. In seveda - potreboval jo je čim dlje. Hotel si je dvigniti ratinge, nacijo pa zaviti v patriotsko orgijo, češ, glejte, vsi smo na istem, vsi smo enaki, vsi smo enakopravni, vsi smo enakovredni. Kar je seveda le močna luč v oči: bolj socialno polarizirano nacijo, kot je Čile, boste težko našli. Socialna neenakost v Čilu je ena izmed največjih in najhujših na svetu. In ta katastrofalna socialna neenakost je produkt neoliberalnega evangelija o prostem trgu, deregulaciji in privatizaciji vsega, vključno s socialnim in pokojninskim zavarovanjem - produkt »čilskega čudeža«, kot so rezultat Pinochetove politike nekoč imenovali zahodni državniki, neoliberalni ekonomisti, Wall Street in Wall Street Journal. To, da tudi rešitev čilskih rudarjev imenujejo »čilski čudež«, je več kot ironično. Čilski predsednik Piñera je naredil vse, da bi v glavah ljudi in sveta oba čudeža povezal.

Nova vizija družbe

Sporočilo tega drugega »čilskega čudeža« je na dlani: kapitalizem je isto kot krščanstvo, ker gre obema za »vrednote«. In ta povezava med kapitalizmom in krščanstvom je bila zapakirana tako, da ji je zlahka prisluhnil tako čilski kot zahodni kristjan, ki ga zadnje čase povsod, tako v Ameriki kot Evropi, še zlasti Nemčiji, na vse pretege prepričujejo, da je sredi »spopada civilizacij« - sredi odločilnega spopada z islamom. Toda zgodba o dvoedinosti kapitalizma in krščanstva je bila tako dobro uokvirjena, da ni puščala nobenih dvomov ali pa dvoumnosti. Gotovo poznate krščansko zgodbo o ponovnem rojstvu - o človeku, ki izgubi vero, tako da potem potrebuje šok, da bi ponovno našel vero in da bi se ponovno rodil. Čilskim rudarjem se je tam spodaj - v Peklu, v ekstremnih, šokantnih razmerah, kjer so živeli v komunizmu, v neke sorte avtonomni coni, utopični kooperativi (o vsem so odločali skupaj, vse so si delili ipd.) - zgodilo natanko to: ponovno so se rodili. So se ponovno rodili kot kristjani? So rudarji zdaj ponovno rojeni kristjani? Vsekakor, toda obenem so zdaj tudi ponovno rojeni kapitalisti, ali bolje rečeno: pod zemljo so se spreobrnili - v kapitaliste!
Kot namreč veste, se je zgodba o reševanju rudarjev na koncu zvedla na troedini cirkus: prvič, na nagrade, ki jih obljubljajo rudarjem (čeki magnatov, karte za nogometne tekme, križarjenje po grških otokih, vodenje TV-šovov, obisk Gracelanda, druženje z bolivijskim prezidentom, heh, nastopi v reklamah za sončna očala), drugič, na poslovno vrednost njihovih zgodb, ki naj bi rezultirale v intervjujih, dokumentarcih, biografijah, dnevnikih in filmih (osebne zgodbe nekaterih so ready-made filmi, recimo tista o rudarju, ki sta ga zunaj, v »Taboru Upanja«, čakali dve ženski, žena in ljubica, ali pa ona o rudarju, ki so ga čakale štiri ženske, prva žena, trenutna partnerica, mati njegovega otroka in ljubica), in tretjič, kar je bistveno, na njihovo »zaroto molka«, na njihovo odločitev, da bodo svojo zgodbo sami tržili in da bodo vsako izjavo - vsak intervju, vsak nastop, da ne govorimo o večjih projektih - zaračunali. Brez milosti. Ko so bili spodaj, v luknji, so se prek telekonferenc mojstrili v javnem nastopanju, obenem pa so si najeli računovodjo, ki naj bi skrbel za njihov račun - in ko so prikorakali ven, so izgledali kot zvezdniki. S sočnimi očali. Pripravljeni na žaromete.
Za kapitalizem kakopak ni boljše reklame od rudarjev, ki se sredi najhujše tragedije in sredi najhujšega šoka spreobrnejo v kapitaliste. »Čilski čudež«, ki se je zgodil v rudniku San José, je najboljša reklama za čudež kapitalizma in prostega trga, potemtakem za tisti prvi »čilski čudež«, ki ga je intoniral diktator Pinochet in ki ga je skušal zdaj posvojiti predsednik Piñera, pri čemer je zganjal tak medijski cirkus, da se je zdelo, kot da je rudarje tam spodaj namerno in taktično zadrževal tako dolgo. Še več, zdelo se je, da bi jih tam spodaj najraje zadrževal do volitev. In še dlje: do konca krize, do končne odrešitve kapitalizma in prostega trga.
Obenem pa tudi ne preseneča, da so rešitev rudarjev oglaševali kot njihovo »pot v svobodo«. Če vprašate neoliberalce, potem je pot v svobodo isto kot pot v kapitalizem. Toda niti neoliberalno formatiranje zgodbe o reševanju čilskih rudarjev ni moglo prikriti male motnje, ki pa je, kot vemo, strah in trepet neoliberalizma: rudarji namreč niso sklenili le, da bodo svojo zgodbo sami tržili, ampak tudi, da si bodo dobiček potem enakopravno razdelili. Iz onostranstva so se vrnili z novo vizijo družbe.