Redmond O'Hanlon: V osrčje Bornea

+ + + +

Nazaj v prihodnost

Znanstvenik, urednik TLS, in njegov prijatelj pesnik, po mnenju spremljevalcev, ki ju prikrito kulinarično ocenjujejo, že precej zmahana in porejena, načeta od zoba časa, se odločita za mitsko potovanje v conradovsko srce teme. Iščeta katero od šestih zelo redkih vrst bornejskih ptic, dvorogega nosoroga in divje, še necivilizirane divjake, potomce velikih bojevnikov in kanibalov. Za vse to se morata voziti po reki, poslušati koncertiranje mrčesa, ki se nadštevilno odzove na njune poskuse spanja, izpostavljena sta tisočem slabo raziskanih strupenih bitij in zelenjavi, nitastim pijavkam, ki zlezejo v nosnice in povzročajo krvavenje, navadnim, ki se presenetljivo hitro debelijo in postajajo vse bolj zadovoljno okorne, vsem drobnim kulturam na koži, ki njuna mokra oblačila spreminjajo v smrdečo gnijočo mikrodžunglo.

Gre za šolana možaka, ki se tudi na takšno potovanje odpravita oborožena z literaturo, in je potem ena bolj duhovitih stvari ravno navajanje starih naravoslovcev, posebej kadar se jim razvname domišljija in lokalno favno, predvsem strupeni in osovraženi reptilni segment, opisujejo z apokaliptičnim besednjakom. Nekaj referenc priskrbi tudi predloga, potopis po Borneu ni brez aluzij na Apokalipso zdaj kot ufilmljenega Conrada. Začne se kakor vojaška ekspedicija, inštruktorji komandosov jima na hitrem kurzu razdelijo praške in pripomočke, potujeta po reki navzgor med plemena s pihalniki in najdeta najbolj divje, ki je očitno - tudi zaradi poudarjenih prizadevanj vlade, da bi mu omogočila normalno, civilizirano življenje - najbolj dekadentno, mularijo zanima samo disko in nabija ga do nezavesti, kadar ravno kdo prinese kakšno baterijo za kasetar, tradicionalna hierarhija med starci in nasledniki je omajana, slutimo, da jih bodo toliko lažje podkupili in zapili in otrebili džunglo in devastirali območje. Naša popotnika gresta torej na konec sveta, krajevno in časovno, bolj ko potujeta k izvornim ljudem, na večjo izkoreninjenost in civiliziranost - s tem ne mislim nič dobrega - naletita. In na spomine na dvorogega nosoroga, če jima umanjka že zares, v mesu.

O'Hanlon je zelo duhovit. Ne le da je samoironičen, ves čas poudarja svojo nerodnost in kulturno zacuknjenost, nesproščenost, ko mora pijan poplesovati ali popevati pred gostitelji, ali pragnus ob neokusni lokalni hrani, ki je ne sme zavrniti, nikakor ne. Ves spis je poln drobnih kulturnih nesporazumov, namesto heroičnega zavojevanja in osvajanja divjine je mešanica obupa in nemoči, prevladuje zavest o nesposobnosti in odvisnosti od vodičev in gostiteljev. Imperialne mokre sanje se hranijo z nasičeno vlago in kulturnimi nesporazumi, za katere je kriva predvsem izrojenost angleških džentelmenov. Katerih glavna in mednarodno občudovana poteza, humorno rezoniranje plus literarna veščina, pride tudi tokrat polno in okretno do izraza.