Daniel Pennac: Šolske bridkosti

+ + + +

Pripoved o šolskem trouble-makerju.

Pennac je zaslovel s »Knjigo o branju« (J. Pergar 1996), tokrat pa je pred bralci slovenski prevod avtobiografskega eseja, ki bo v veselje vsem šolskim zgubam in v premislek učiteljem ter pedagogom. Sam avtor se je vlekel skozi šole, po anekdoti je bil tako zabit, da je za spoznavanje črke A potreboval celo leto, nato desetletje taval od šole do šole, dokler ga ni zgrabil študijski eros in tako je življenje posvetil poučevanju, po upokojitvi pa pisanju knjig, s katerimi je zaslovel še med francoskimi intelektualci.

Je pač utelešenje zgrešene poti, ki na koncu pripelje do razuma.

Pennac zastavi boleče: v šoli lahko kolapsne vsakdo, celo otrok urejene malomeščanske družine z bogato knjižnico. Toda namesto v iskanje družbenih vzrokov se obrne v dijaka samega ter navaja primere, kako v posamezniku pride do obrata; kajpak skozi učitelje, ki mu dajo pečat. V tem se pisatelj približa italijanskemu filozofu Galimbertiju, ki v knjigi »Grozeči gost: nihilizem in mladi« (Modrijan 2009) izhaja iz peklenske osamljenosti mladih, ki jo sprejemajo z mamili in poživili. Vendar pa Pennac niza prigode, ki dokazujejo, kako je branje rešitev pred monotonijo dolgega časa, kako je celo učenje na pamet sol razuma. Zato vdihne šoli drugačno vlogo: namesto krotilnice ali socialnega sita jo postavlja kot institucijo, ki učencu podeli spet status učenca. - Trivialnost? Nikakor, pisec izhaja iz smrti Otroka, ki ga je moderna družba spremenila v otroka-kupca, ki je postal avtonomni potrošnik, ko skozi dnevno odločanje razglablja, katere predmete si je že kupil in katere bo še moral. Ki se ne identificira več z znanjem ali s svojimi dosežki, ampak z nakupljenimi in nabranimi statusnimi simboli.

Knjiga, ki posega v eno najbolj travmatičnih aktualnosti.