Kontrarevolucija

Kongresne volitve, od katerih Ameriko loči le še nekaj dni, bodo zgodovinske. Zakaj? Bodo zgodovinske zato, ker lahko demokrati izgubijo kongres, in sicer oba domova, tako predstavniški dom kot senat? Če pogledate na spletno stran RealClearPolitics, ki meri utrip predvolilnega boja in stanje na posameznih bojiščih, vključno s trenutnimi rezultati vseh sondaž, ugotovite, da demokratom v senatu ne kaže tako slabo kot v predstavniškem domu. Še več, kot kaže trenutno (ko to pišem, natanko teden pred volitvami), bodo demokrati obdržali tesno večino v senatu - 48 mest naj bi zanesljivo pobrali demokrati, 44 republikanci, bitka za osem sedežev pa je še vedno izenačena, odprta in negotova. Drugače je v predstavniškem domu: 222 mest naj bi zanesljivo dobili republikanci, demokrati 180, bitka za 33 sedežev pa je še vedno izenačena, odprta in negotova. Demokrati so torej na tem, da izgubijo predstavniški dom in obdržijo senat. Bi bilo to zgodovinsko? Ne.
Toda pozor: demokrati lahko še vedno izgubijo tudi senat. Kaj bi se moralo zgoditi, je na dlani: republikanci bi morali dobiti vseh tistih osem izenačenih, odprtih, negotovih bitk - ali pa vsaj skoraj vse. V tem primeru bi demokrati v času, ko je v Beli hiši demokratski predsednik, izgubili oba domova kongresa. Bi bilo to zgodovinsko? Ne. To se je demokratom že zgodilo - leta 1994, ko je bil v Beli hiši demokratski predsednik, Bill Clinton, so namreč na kongresnih volitvah izgubili oba domova. In Clinton je postal talec republikanske večine v kongresu, kar pomeni, da ni imel več prostih rok, da je bil sprejem nove zakonodaje, ki jo je predlagal, odvisen od republikanskih glasov in da je moral pozabiti na svojo liberalno agendo. Posledica: Amerika se je prelevila v deželo pučističnih kongresnih preiskav, impičmentov, afer in lunatične konspirologije.
Demokrati bodo torej 2. novembra ogroženi. Toda ogroženi bodo tudi republikanci. Ne, ogrozili jih ne bodo demokrati, ampak ultrakonservativni republikanski kandidati, ki jih podpira, vzdržuje in financira množično, populistično, zelo emocionalno gibanje Tea Party, v katerem prevladuje agonični, ponižani, ogroženi, užaljeni, jezni, panični in vse bolj paranoidni srednji razred, prežet in prestreljen z lunatičnimi konservativnimi ideologijami in mitologijami (patriotizem, nativizem, nacionalizem, ksenofobija, rasizem, militarizem, konspirologija, antiintelektualizem, apokaliptični fundamentalizem, kreacionizem, zanikanje podnebnih sprememb ipd.). Ti kandidati najprej niso bili uradni kandidati republikanske stranke, ampak so se v kandidate republikanske stranke prelevili na primarnih strankarskih volitvah (na Aljaski in Floridi, v Koloradu, Delawaru, Kentuckyju, New Yorku, Južni Karolini, Utahu itd.), na katerih so z blazno, bombastično podporo gibanja Tea Party premagali in izločili uradne republikanske kandidate, tako da se bodo zdaj, na kongresnih volitvah, udarili s kandidati demokratske stranke.
Zgodi se lahko najhuje: v kongres se lahko pod firmo republikanske stranke prebije truma - v skrajni liniji okrog 70 - teapartijcev. Kar pomeni, da bi republikansko stranko prevzela oz. ugrabila skrajna desnica - ekstremna desnica. Bi bilo to zgodovinsko? Ne. To se je že zgodilo - nedavno pod Bushem, pred tem pa najbolj izrazito v osemdesetih, pod Ronaldom Reaganom, ki mu je politično, predsedniško, zakonodajno agendo narekovala ekstremna desnica, tako imenovana »moralna večina«, gnana z ideologijo krščanske desnice (družinske vrednote, pro-life, homofobija, prepoved kontracepcije, antisindikalizem, militarizem, vračanje k starim mitom in Bibliji, ki naj bo pred Ustavo).
Bo zgodovinsko vsaj to, da bo ekstremna desnica republikansko stranko prevzela v času, ko je v Beli hiši demokratski predsednik? Ne. To se je zgodilo že pod Clintonom, pa četudi ne v takih razsežnostih, kot se obetajo zdaj. Če republikansko stranko prevzame Tea Party, ki vrešči tako histerično, kot da je Amerika tik pred nacionalizacijo bank in vpeljavo šeriatskega prava, in če demokrati izgubijo kongres, lahko pričakujemo troje: prvič, velik trušč, rušenje Obame, pučistične kongresne preiskave, afere, zvrhan koš lunatične protiobamovske konspirologije in celo impičment, drugič, zasuk Amerike na desno (in Obama bo moral slediti, če bo hotel politično preživeti), in tretjič, razveljavitev Obamovih najbolj liberalnih projektov, recimo stimulativnega paketa, s katerim je rešil ameriško ekonomijo, ali pa zakona o univerzalnem zdravstvenem zavarovanju, ki ga imajo teapartijci za komunizem, kolektivizem in tiranijo. Verjetno? Zelo: kot namreč kažejo sondaže, se ima za teapartijce kar 35 % ameriških volivcev. Če se bodo sile desnice združile pod zastavo ekstremne desnice, potem se bo to zgodilo na masivni ravni - in kot pravi aktivistka in kolumnistka Sara Robinson, se kaj takega v sodobni ameriški zgodovini še ni zgodilo.

Agonija

Vprašanje, koga bolj ogrožajo kongresne volitve, demokrate ali republikance, je drugotno, pravi Robert B. Reich, nekdanji Clintonov minister za delo in avtor knjige Superkapitalizem, kajti kongresne volitve utegnejo najbolj ogroziti samo demokracijo. Zakaj? Ker prihaja do »popolnega viharja«. Prvič, socialna razslojenost v Ameriki že 80 let ni bila tako huda, ali natančneje - ameriško bogastvo je koncentrirano v rokah peščice ljudi. En odstotek Američanov pobere četrtino vseh prihodkov, in dalje, desetina tega odstotka Američanov zasluži toliko kot 120 milijonov Američanov skupaj. In tipično: med njimi je le nekaj pravih podjetnikov (à la Bill Gates), vsi preostali pa so direktorji najrazličnejših korporacij in finančnih institucij, pa menedžerji skladov hedge in podobno. Še bolj tipično: med njimi sta tudi brata Koch, lastnika mogočnega multimilijardnega konglomerata Koch Industries, ki velikodušno financirata gibanje Tea Party in »skrivno vojno proti Obami«, kot pravi revija New Yorker.
Drugič, denar za letošnje predvolilne kampanje - še posebej za kampanje republikanskih oz. teapartijskih kandidatov - je prihajal po čudnih poteh, prek sumljivih, mističnih, zakamufliranih, zveriženih računov, kanalov in pralnic, kar pomeni, da si donatorji povsem očitno kupujejo kandidate, s čimer jih spreminjajo v svoje lakaje, v svoje marionete - s tem kakopak kupujejo in monopolizirajo tudi demokracijo. V teh razsežnostih se je demokracija nazadnje kupovala v 19. stoletju, ko so robber barons - mogočni industrialci in bankirji - kongresnike kupovali z gotovino. Z eno besedo: pritisk kapitala na demokracijo je tako hud, da bo počila - in prešla v plutokracijo.
In tretjič, večina Američanov ima hude finančne težave - njihove službe, njihovi prihodki, njihovi prihranki in njihovi domovi visijo na nitki. Ergo: »Potrebujejo vlado, ki bo delala za njih, ne pa za privilegirane in mogočne.« Le detajl: obdavčitev bogatih je najnižja v zadnjih osemdesetih letih. Obdavčitev najvišjih prihodkov zdaj, vse tja od Busheve »davčne reforme« oz. davčne razbremenitve bogatih, znaša le 36 % - v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Ameriki predsednikoval republikanec Dwight Eisenhower, je znašala 91 %! Arianna Huffington, liberalna komentatorka in šefica vplivne spletne strani Huffington Post, v knjigi Amerika Tretjega sveta, v kateri sicer popisuje, kako so politiki zavrgli srednji razred in izdali ameriški sen, pravi, da je socialna neenakost v Ameriki - potemtakem diskrepanca med bogatimi in revnimi - večja kot v drugih visoko razvitih državah, kar Ameriko nevarno približuje tretjesvetovnosti.
Toda množično gibanje Tea Party je prav produkt te rekordne ameriške socialne razslojenosti, te hude agonije srednjega razreda, te vse hujše nezgrabljivosti ameriškega sna - odtod teapartijska jeza in histerija, odtod teapartijska želja po vrnitvi k »pravi Ameriki« in »pravim vrednotam«, odtod vse tiste lunatične teapartijske teorije zarote (Obama je skrivni musliman/socialist/komunist/diktator/Stalin/Hitler, Amerika izgublja suverenost in postaja sužnja Združenih narodov, črnih helikopterjev in satanističnih sil novega svetovnega reda, belci so ogrožena in diskriminirana vrsta ipd.), odtod teapartijske zahteve po drastičnem zmanjšanju moči zvezne vlade in znižanju davkov. Hecno je dvoje: prvič, gibanje Tea Party podžigajo in financirajo ameriški plutokrati, potemtakem ljudje, ki dejansko nimajo istih interesov kot agonični, propadajoči srednji razred (ravno nasprotno - srednji razred tone in se izgublja v teapartijski megli prav zaradi posebnih interesov plutokracije!), in drugič, teapartijci, ki so jezni, ker imajo občutek, da jim zvezna vlada preveč jemlje in premalo daje, zahtevajo zmanjšanje moči in vpliva zvezne vlade, obenem pa Obami - utelešenju zvezne vlade - očitajo, da ni rešil vseh njihovih problemov.

Ekstaza

Vprašanje je le: kje so demokrati? Zdi se, kot da so - tako kot v času Busha - preprosto mrknili. Kje so torej? Kaj se dogaja? Začnimo pri Rachel Maddow, ki je v svojem informativno-političnem šovu razkrila, kako zelo so letošnjo predvolilno kampanjo intonirali relikti stare rasistične ideologije. Recimo: nekateri republikanski kandidati so namerno pačili in zvijali imena demokratov, ki so latinskoameriškega ali kitajskega rodu (minister za energetiko Steven Chu je postal »Steven Chow Mein« ipd.), spet drugi so svoje predvolilne oglase opremljali z grotesknimi slikami Latinoameričanov (Sharron Angle, republikanska kandidatka iz Nevade, je rekla, da Latinoameričani tako ali tako izgledajo kot Azijci), tretji so poudarjali, da je bila za Obamovo izvolitev kriva »neciviliziranost« oz. »nepismenost« (s čimer so namigovali, da bi morali Afroameričani najprej dokazati, da so pismeni, in šele potem voliti, saj veste, tako kot nekoč na rasističnem Jugu), medtem ko je Carl Paladino, kontroverzni kandidat za guvernerja New Yorka, volivcem razposlal video s plesom nekega afriškega plemena, naslovljen: »Vaja za inavguracijo Obame.« In ja, volivcem je poslal tudi fotošopsko fotografijo zakoncev Obama - on je prikazan kot zvodnik, ona pa kot prostitutka. Ekstremno? Vsekakor. Hudo? Zelo.
Razlog več, da imaš pri mnogih republikanskih kandidatih stalno občutek, da kar tekmujejo, kdo bo bolj ekstremen. Recimo: Rand Paul, republikanski kandidat iz Kentuckyja, zagovarja nič manj in nič več kot pravico do diskriminacije, ali bolje rečeno, pravico do diskriminiranja, češ, lastnik restavracije ima pravico do tega, da sam odloči, koga bo zaposlil oz. koga bo spustil v svojo restavracijo. »Ali je lastnik restavracije lastnik svoje restavracije? Ali pa je lastnik restavracije vlada?« V maličenju etničnih imen in zahtevi po »preizkusih pismenosti« kakopak odmeva nativistična želja po »pravi Ameriki«, po vrnitvi k »pravim vrednotam«, po vrnitvi v dobre, stare, idilične čase, ko so belci in črnci živeli ločeno, ko so bili belci glavni in ko črnci niso imeli niti besede niti volilne pravice, ta želja pa odmeva tudi v vprašanju, čigava je restavracija, lastnikova ali vladina: rasisti, ki so slabo prebavljali desegregacijo, so se namreč vedno zavzemali za tako imenovane pravice zveznih držav oz. za ločenost zveznih držav in zvezne vlade, češ vlada nam že ne bo predpisovala, kaj lahko počnemo in česa ne, kar je bil le izgovor za ponovno vpeljavo in legalizacijo rasne diskriminacije.
Je to ekstremno? Definitivno. Hudo? Zelo. Ekstremno pač, kot so ekstremne ekstremne reči - recimo zahteva, da ženska ne sme splaviti, pa četudi je bila posiljena, ali pa zagotavljanje, da je evolucija le mit in da je masturbiranje prešuštvo. Ironija je le v tem, da vse to ne velja za ekstremno. Ne, republikanski in teapartijski kandidati, ki oznanjajo belsko superiornost, ne veljajo za ekstremiste. Kaj pa potem velja za ekstremno? Kdo so potem ekstremisti? Serijski morilci? Ne, republikanci za ekstremno razglašajo tisto, kar počne Obama. Za njih - in za gibanje Tea Party - je Obama ekstremist. Ekstremistka je tudi Nancy Pelosi, demokratka, predsednica predstavniškega doma kongresa. In seveda, ekstremist je Harry Reid, demokrat, predsednik senata. Z eno besedo: ekstremisti so demokrati.
Toda paradoks ni le v tem, da povsem očitni ekstremisti za ekstremiste razglašajo demokrate, ki so tako zmerni, medli in neizraziti, da jih puristična levica razglaša za prodane duše in judeže (češ Obama je ra-zočaranje, Amerike ni spremenil, podlegel je lobijem Wall Streeta, okrepil je vojno v Afganistanu, ni zaprl Guantánama, med bruhanjem nafte v Mehiškem zalivu je igral golf ipd.), ampak v tem, da med demokrati, kot pravi Jonathan Alter, kolumnist in avtor knjige The Promise - President Obama, Year One, ne najdeš praktično več nikogar, ki bi zase rekel, da je liberalen ali pa progresiven - oba izraza sta sumljiva, nevarna, kužna, diskreditirana, brez reputacije, v nemilosti. Če demokrat zase reče, da je liberalen ali progresiven, zveni tako, kot da bi rekel, da je komunist ali socialist.
Republikanci in Tea Party pa trdijo prav to: da sta liberalnost in progresivnost znaka ekstremnosti. Po drugi strani pa lahko republikanec oz. teapartijec zase mirno reče, da je konservativen - brez strahu, da ga bo kdo zaradi tega razglasil za ekstremista. Če demokrat reče, da je liberalen ali progresiven, pomeni, da je podlegel ideologiji. Kar je slabo. Če republikanec reče, da je konservativen, je to dobro - to namreč ne pomeni, da je podlegel ideologiji. Z eno besedo: demokrati si ne upajo reči, da so liberalni ali pa progresivni. Besede morajo izbirati - paziti morajo, kaj rečejo.
To resda kaže, kako zelo prestrašeni so demokrati, toda obenem to kaže tudi, da so stisnjeni v kot, da se jim je manevrski prostor zelo zmanjšal in zožil, da so se pustili marginalizirati, da imajo hude težave z uokvirjanjem polja javne debate, da same javne debate niso več sposobni intonirati, da so v defenzivi, da so obsojeni le na reagiranje in da imajo očitno zelo slab politični marketing. Republikansko-teapartijska propagandna mašina je preprosto močnejša, vedno korak pred njimi, vedno v akciji, vedno na potezi. Demokratov ni težko ustrahovati. To se jim je zgodilo pod Bushem - po 11. septembru 2001. Še bolj radikalno pa se jim je to zgodilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, v času makartizma, v času protikomunistične histerije, ko so morali paziti, kaj rečejo - demokrat, ki je tedaj veljal za liberalnega ali progresivnega, je bil sumljiv, ali bolje rečeno, demokrat, ki je veljal za liberalnega ali progresivnega, je veljal za ekstremista, komunista ali pa vsaj simpatizerja komunizma. Kar je bil kakopak paradoks brez primere: demokrati so se svoje liberalnosti panično ustrašili le nekaj let po tem, ko je liberalnost - Rooseveltova liberalnost, najbolj liberalno predsedništvo v zgodovini Amerike do tedaj - porazila fašizem in dobila II. svetovno vojno.
In glej, no: demokrati se zdaj počutijo kot demokrati v petdesetih. Kar je seveda smešno, komično, že kar groteskno. Ne pozabite: v petdesetih so bili na oblasti republikanci - zdaj pa so na oblasti demokrati. Večino imajo v obeh domovih kongresa, tako v predstavniškem domu kot v senatu, obenem pa imajo tudi v Beli hiši svojega človeka, najbolj liberalnega ameriškega predsednika do sedaj - bolj liberalnega predsednika, pravi Alter, Amerika ne bi prenesla. Do tu Amerika kot Amerika še gre: to je liberalnost, ki jo Amerika še prenese in prebavi. Republikanci bi rekli: liberalnost, ki bi šla čez Obamovo liberalnost, bi bila komunizem. V nasprotju s teapartijci, ki že ves čas vpijejo, da je komunizem že to, kar počne Obama. In kar je še dodatna ironija: ker za ekstremista velja Obama, ne pa republikanec ali teapartijec, ki zahteva prepoved abortusa, hospitalizacijo gejev, obračun z ilegalnimi priseljenci in evangelizacijo Ustave, so se mnogi demokrati, ki kandidirajo za kongres ali guvernersko funkcijo, med predvolilno kampanjo raje izogibali poziranju in fotografiranju z Obamo - iz strahu, da jih ne bi slučajno kdo razglasil za ekstremiste ... ee, liberalce. Ne brez razloga: sondaže kažejo, da se ima 54 % Američanov za konservativce - le 18 % se jih ima za liberalce. Še huje: 44 % Američanov pravi, da v demokratski stranki prevladujejo ekstremisti - da v republikanski stranki prevladujejo ekstremisti, jih pravi le 37 %. Vidite. Toda sam Obama podpore niti ni izgubil med prodemokratskimi in prorepublikanskimi volilci - na volitvah ga je podprlo 90 % prodemokratov in 20 % prorepublikancev, podpora pri njih pa mu je do kongresnih le malo padla. Kar seveda pomeni, da mu je podpora drastično padla pri neodvisnih volivcih - in kot kaže, bo to neodvisnost zdaj pogoltnilo gibanje Tea Party. Rekli so: Obama je ta, ki smo ga čakali! Obama bo osvobodil Ameriko! Zdaj se zdi, da je Amerika čakala Tea Party. In da bodo Ameriko osvobodili teapartijci - na vse napačne načine, se razume. Amerika je na tem, da namesto progresivne revolucije dobi konservativno revolucijo. Kontrarevolucijo.