Gremo mi po svoje

proti

Onesnaževanje Triglavskega narodnega parka.

Miha Hočevar je pred časom posnel Jebiga, lucidno komedijo o ljubljanskih slackerjih. Nič manj luciden ni bil napovednik: pred kamero stojijo igralci, ki stokajo, da nimajo denarja za napovednik, marketing in take reči. Jebiga. Napovednik s finto. Pa je prišel napovednik za novo Hočevarjevo komedijo, Gremo mi po svoje - spet napovednik s finto: v dveh minutah se zvrstijo Jure Zrnec, Jure Zrnec, Jure Zrnec in mulci, ki taborijo pod Alpami, toda na spregled ni nobenega vica.

Kar je kul ideja za napovednik: v filmu imaš Jureta Zrnca, komika s popolnim timingom (najpopolnejšim v zgodovini slovenskega naroda), a ne pokažeš niti enega vica. Hej, če boste hoteli videti in slišati Zrnčeve štose, boste morali najprej plačati! Nič ni zastonj! Niti slovenski film! Če hočete torej videti in slišati Zrnčeve štose, pojdite v kino! Toda ko greste v kino, ugotovite, da tudi v sami komediji ni nobenih vicev, nobenih štosov, nobenih lucidnosti. Edini vic je to, da je Zrnec taborniški starešina - in film nam potem ta »vic« pove še stokrat. Isti vic. Predstavljajte si štikel, ki se rola na eni in isti noti. Hočevar kot dosežek prikazuje to, da ima v filmu Jureta Zrnca, še več - stalno si čestita, da ga ima v svojem filmu. Pokažite ta film tujcem, pa jim recite, da je to top slovenski komik - e, to bo vic! In kaj počnejo vsi tisti šolarji, »zviti svizci«, ki jih Zrnec odpelje na taborjenje v Triglavski narodni park, kjer potem berejo Hermana Potočnika Noordunga, čofotajo, čolnarijo, plešejo, pojejo, kradejo jabolka in si nagajajo z zrcalci? Nič, veseli so, da so lahko zraven - in to je vse. Karakterno so si itak podobni kot jajce jajcu - da bi jih sploh ločili, imajo različne frizure. Ne igrajo, ampak scenarij le berejo. To, da so otroci, jih ne odreši, kakor tudi samega filma ne odreši to, da moralizira o otroški obsedenosti z elektronskimi igračkami in šopingom. To naj bi bilo »zadnje poletje« vseh teh otrok - čas, ko bodo dozoreli, ritualno mutirali, prevzeli svet. In ideja je bila verjetno v tem, da z njimi dozori - in »odraste« - tudi Zrnec: taborniški starešina je namreč še vedno nezrel in otročji, še vedno se obnaša kot pubertetnik, še vedno noče odrasti in sprejeti odgovornosti. In ko njegov sin, do katerega je distanciran in ki se spletom okoliščin znajde med taborniki, obtiči nekje v Alpah, v »smrtni« nevarnosti, pričakujete, da bo Zrnec krenil na kako dramatično reševalno akcijo, tako da bosta končno katarzično »razčistila« in družno dozorela, toda vsa »drama« se konča s sinovo nenadno, antiklimaktično vrnitvijo v tabor: Ah, tukaj si! Jaz sem te pa že iskal! Film pozabi, kaj je hotel reči. Kar pomeni, da ni tu niti komedije niti drame. Vprašanje je le: za koga je ta film? Kdo je ciljna skupina te mladinske komedije? Odrasli? Nehajte. Fani Jureta Zrnca? Nikar. Otroci? Težko se bodo identificirali s takimi liki, malimi funkcionarji slovenskega filma - pridnimi, mirnimi, čistimi, statičnimi, pasivnimi, sterilnimi, leporečnimi, zastarelimi. Kdo je torej ciljna skupina tega filma? A, že vem: liki iz Poletja v školjki! To je film, ki bi ga lahko ljubili le liki iz Poletja v školjki. Komiku, ki mu ne gre, običajno kdo iz dvorane krikne: Pokaži joške! Ta film joške pokaže kar sam.