4. 11. 2010 | Mladina 44 | Družba | Komentar
Katastrofe kapitalizma katastrofe
Začenja se LIFFe, Ljubljanski mednarodni filmski festival, najboljši do sedaj
Mammuth
Čas je, da se spet premaknemo. Na arktične otoke, v libanonske puščave, filipinske slume, turške gozdove, tajski misticizem, romunsko postkomunistično opustošenje in ameriške vukojebine. 10. novembra se namreč spet začenja LIFFe, Ljubljanski mednarodni filmski festival, ki bo - tja do 21. novembra, na različnih ljubljanskih lokacijah (Cankarjev dom, Kinodvor itd.) - zavrtel okrog 100 filmov, bolj ali manj junakov in prvakov globalne festivalske mreže. Tu lahko zgrešite, toda le pod pogojem, da ste hudo, hudo dezinformirani - to ni festival za tiste, ki mislijo, da si film Jej, moli, ljubi zasluži Oskarja. Je pa res, da je LIFFe, ki bo angažiral vse običajne osumljence (Stephen Frears, Mike Leigh, Neil Jordan, Abbas Kiarostami, Todd Solondz, Zhang Yimou, Otar Iosseliani, Apichatpong Weerasethakul, Sofia Coppola, Bruno Dumont ipd.), vedno lepa priložnost, da spregledajo - kot Esmeralda. Ni nujno, da se bodo med temi filmi počutili udobno, toda počutili se bodo varno: na programu ni skoraj nobenega slovenskega filma. Če seveda odštejete Vlada Škafarja, ki bo predstavil film Oča, in Janeza Janšo, ki bo predstavil epos Več nas bo, prej bomo na cilju.
Kar pa ne pomeni, da se gledalci med vsemi temi filipinskimi, palestinskimi, kolumbijskimi, urugvajskimi, tajskimi, avstrijskimi, japonskimi, nemškimi in korejskimi filmi ne bodo počutili kot doma. Ravno obratno: počutili se bodo natanko kot doma. Ali bolje rečeno: med temi filmi se bodo počutili bolj doma kot med slovenskimi filmi. Pri mnogih bodo imeli občutek, da se dogajajo v Sloveniji, pa četudi se bodo dejansko dogajali daleč stran. Ne brez razloga: mnogi izmed teh filmov izgledajo kot filmi, ki so jih slovenski režiserji pozabili posneti. Vzemite le briljantni ameriški triler Na sledi očetu, ki ga je posnela Debra Granik: dogaja se v hladni, zimski, sivi, mračni, morbidni, depresivni missourijski skupnosti, ki zaudarja po revščini, razpadanju, prikrajšanosti, norosti, smrti, kriminalu in metamfetaminih, v totalni neogotski vukojebini, v kateri 17-letna Ree (Jennifer Lawrence) išče svojega zavoženega očeta - če ga ne najde, bodo izgubili hišo, kajti oče je hišo policiji zastavil kot varščino. Zdaj pa je izginil - in kot kaže, se policiji sam nima namena javiti. V Sloveniji obstaja truma načinov, kako lahko vse izgubiš. Ree izgleda kot Slovenka, ki je nismo nikoli imeli. Hja, mnogi izmed liffovskih filmov izgledajo kot filmi, ki bi jih slovenski re-žiserji posneli, če bi bili bolj pri sebi.
S tem seveda ne merim na argentinske filme a la Obsojeni in Skrivnost njihovih oči, v katerih izkopavajo kosti tistih, ki so izginili v času hunte in »umazane vojne« (hja, zelo slovensko), ali pa na argentinske filme a la Zavarovalniška prevara, ki razkriva misterij prometnih nesreč, ki v Argentini letno ugasnejo 8.000 življenj (hja, Slovenija je res mala Argentina). Raje vzemite francoski film Mammuth. Posnela sta ga Benoît Delépine in Gustave Kervern, ki sta pred tem posnela film Louise-Michel, v katerem so opeharjeni, obupani, ponižani delavci najeli poklicnega morilca, ki naj bi likvidiral njihovega direktorja - menedžment je namreč tekstilno tovarno spravil v bankrot in potem zbežal. Kako slovensko! Kako domače! Ste to videli v kakem slovenskem filmu? Ne. Film o Sloveniji so morali posneti Francozi. Slovenski režiserji so ga pozabili posneti. Kar nas pripelje do Mammutha, obešenjaškega, grotesknega, samoironičnega road-movieja, še enega filma, ki so ga slovenski režiserji pozabili posneti. Serge Pilardosse, ki ga igra Gérard Depardieu, je tipični industrijski delavec - mesar v klavnici. Ko se vključimo v dogajanje, je Serge ravno na tem, da se upokoji - dovolj ima let, dovolj je delal. Zdaj bo lahko končno užival pokojnino, sadove minulega dela. Toda ko pride do šalterja, v grozi ugotovi, da do pokojnine sploh ni upravičen, vsaj ne v celoti. Zakaj? Prejšnji delodajalci - in teh je bilo v teh tridesetih, štiridesetih letih kar nekaj - so ga goljufali. Dokumentacija ne štima, kar pomeni, da mu prispevkov niso plačevali - vsaj ne tako, kot se šika. Ali pa so papirje nepopolno izpolnjevali - s figo v žepu, se razume. Sergu ne ostane drugega, kot da krene po poteh spominov in tovarištva: s svojim retro motociklom - Mammuthom, letnikom '73 - poišče svoje prejšnje delodajalce. Od prvega do zadnjega: hoče pač potrdilo, da je delal. Serge je človek preteklosti, izumrlo bitje, mamut - v svetu »nove ekonomije« se počuti nelagodno, kalvarično. Izgleda tako predzgodovinsko kot sodobni industrijski proletariat, ki je širom sveta - tudi v Sloveniji - izigran, pozabljen in odpisan, tako da velja za nekaj »zastarelega«, »mamutskega«. Hej, ker bo itak izumrl in ker nihče ne računa več nanj, mu ni treba več plačevati niti socialnih prispevkov. Le zakaj bi delodajalci socialne prispevke plačevali nekomu, ki je brez prihodnosti?
Vsekakor, zgodba je univerzalna, toda tipično slovenska. Problem je le v tem, da filma o tej tipično slovenski zgodbi niso posneli Slovenci, ampak Francozi. Ko boste listali med filmi, ki jih bo zavrtel letošnji LIFFe, boste zgroženi, ko boste ugotovili, koliko filmov so pozabili posneti slovenski režiserji - kako sklerotični in neobčutljivi so, kako malo vidijo, kako slabo mislijo in kako povsem brez občutka za Zeitgeist so, še toliko bolj, ker sodobni svet - svet, ki je v prevratu, sredi agonije in velike premene, skriziran, na robu živčnega zloma - kar kliče po filmih. Še več: ta svet je strukturiran kot film. Filma si ti ni treba več izmišljati - film je že v tem svetu. Vanj je vgrajen. Tako kot je - po Aristotelu - kip že vgrajen v skalo: naloga kiparja je, da od skale odbije tisto, kar je odveč. Pač tisto, kar ovira pogled na kip v skali. Tako kot je treba kip le izluščiti iz skale, je treba tudi film le izluščiti iz sodobnega sveta. In sodobni filmarji počnejo prav to: filme luščijo iz sveta. Odtod tudi tista fina obsedenost z vsakdanjim življenjem, odtod tisti naturalizem, odtod tista surovost, odtod tista neposrednost, odtod tisti neoneorealizem, odtod tisti izrazni minimalizem, odtod tisti reportažni, cine-veritejski, termitski, dokumentaristični slog. Svetu je treba le odvzeti to, kar je odveč, pa dobiš film. To niso filmi, ki so čakali, da si jih bo nekdo izmislil, ampak filmi, ki so čakali, da jih bo nekdo opazil - in posnel. Filmi, ki so se snemali sami.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.