Wall Street: Denar nikoli ne spi

zadržan +

Balada o obsojenosti na kapitalizem in svetu, ki živi prek svojih zmožnosti.

Gordon Gekko (Michael Douglas), glavni junak Wall Streeta, ki ga je leta 1987 posnel Oliver Stone, je bil utelešenje nove verzije kapitalizma - Gekko je bil kapitalizem, ki govori. Vsaka njegova replika je bila definicija tega kapitalizma, ali bolje rečeno - lekcija iz neoliberalne, hazarderske, špekulantske verzije kapitalizma. Rekel je: »Če nisi znotraj, potem si zunaj.« Rekel je: »Jaz ničesar ne ustvarjam. Jaz le posedujem.« Rekel je: »Živimo na prostem trgu!« Rekel je: »Kar je vredno delati, je vredno delati za denar.« Rekel je: »Če hočeš imeti prijatelja, si kupi psa.« In seveda, rekel je: »Dame in gospodje, gre za to, da je pohlep - v odsotnosti boljše besede - dober. Pohlep je pravičen, pohlep deluje.« Gekko je dal jasno vedeti, da je novi kapitalizem špekulacija, nekaj povsem irealnega, da ne potrebuje demokracije, da ni odgovoren nikomur, še najmanj delničarjem in investitorjem, da mu je vse dovoljeno in da najbolj uživa v ubijanju konkurence. Kanibalski produkt Gekkove filozofije je bil kakopak Patrick Bateman (Christian Bale), Ameriški psihopat, ki je podnevi elitni, brezhibno oblečeni japi, neuničljivi broker, junak Wall Streeta, ponoči pa brezhibno oblečeni serijski morilec, psycho, ekstaza kapitala, patološki eksces borznega »ubijanja«, horror Wall Streeta, agonični mesija »nove poslovne kulture«, ki med akvizicijo in eksekucijo ne vidi razlike.

Tudi Gekko je ni videl. Obema se je od profita zmešalo. Gekko je - tako kot tedanji ameriški predsednik Ronald Reagan - verjel v čarobnost prostega trga. In ta filozofija, ki je leta 2008 svet skrizirala in pokopala, je Gekka pokopala že leta 1985 - pristal je v Sing Singu. Zdaj, v nadaljevanju Wall Street - Denar nikoli ne spi, se vrne iz zapora, toda ne leta 2008, ampak sedem let prej. Nihče ga ne pričaka. Hči (Carey Mulligan) zanj noče slišati. Izgleda kot klošarski relikt preteklosti - pred odhodom iz zapora mu vrnejo osebne predmete, med drugim tudi zlati rolex in mobilni telefon, ki pa je tako velik in težak, da ga komaj drži. Nič, taki so bili mobilci v pradavnini, predzgodovini, leta 1985. Ga mumificirajo in pošljejo v muzej? Ne, kapitalizem je resda slab, toda obenem je tudi dober - resda te ubije, toda obenem ti da tudi drugo priložnost: in res, Gekko je do leta 2008 že povsem prerojen, avtor »poučnih« bestsellerjev a la Je pohlep res dober?, guru nove kapitalistične divjine in nindža generacije, ki daje javnosti vedeti, da so zaprli napačnega in da so novi vladarji Wall Streeta večji grešniki kot on, tako da samega sebe pozicionira kot »dobro« plat kapitalizma, pa četudi ta kapitalizem ni skrenil z njegove linije in četudi se sam zelo kmalu v njem počuti tako udobno kot leta 1985. In te ambivalentnosti - tega nihanja med »dobrimi« in »slabimi« platmi kapitalizma - se Oliver Stone potem ne znebi do konca filma, v katerem patriarhalni kapitalizem stare šole (Frank Langella, Eli Wallach) pridiga parazitskemu kapitalizmu nove šole (Josh Brolin), ki je Gekkov pohlep legalizirala, in v katerem si Gekko hitro najde novega idealista (Shia LaBeouf), ki slučajno hodi z njegovo hčerko in ki tudi sam niha med »dobrimi« in »slabimi« platmi kapitalizma, med antihumanim Wall Streetom in humano alternativno energijo, skozi vse to pa se stalno prepleta štikel Home, ki ni le signal, da se Gekko vrača domov, k družini, ki jo je raztrgal kapitalizem, ampak signal, da se domov vrača kapitalizem, »prerojen« in »reformiran«. Gekko začne na dnu. Tudi kapitalizem vedno znova začenja na dnu. Ne, ne moreš ga šokirati, ker zna samega sebe šokirati bolje kot kdorkoli. Hej, pustite ga pri miru, sam se bo korigiral - kot Gekko, njegov Founding Father.