George Orwell: Na robu in na dnu v Parizu in Londonu

+ + + +

Orwell je na široko znan po utopičnih romanih »Živalska farma« in »1984«, medtem ko tokratni prevod predstavlja njegov manj znani prvenec iz leta 1933.

Avtobiografsko delo, precej redke motivacije: po karieri pri indijski imperialni policiji se je odločil, da bo del življenja preživel med berači in potepuhi Pariza ter Londona. Zakaj? »Velikokrat si razmišljal, kako bi bilo, če bi obubožal.« Ko doživi revščino, se človek do konca spozna, kar je svojevrstno olajšanje. Toda, Orwell ni stopil le v ego trip, ampak je kot pisatelj prinesel pred bralce potepuštvo in klateštvo. Vendar ne v romantični viziji lepot boemskega življenja, temveč kot občudovalec iznajdljivega, vztrajnega, tovariškega in kdaj duhovitega bivanja mestnega dna. Danes tovrstna dela uvrščajo med literarni žurnalizem, kjer avtor doživi usodo posebnih skupin na svoji koži.

V Parizu tako pisec biva po tretjerazrednih hotelih in sobah ter se brez franka v žepu preživlja zdaj s poučevanjem angleščine, zdaj s pisanjem člankov, v večini pa kot pomivalec posode v zanikrnih gostiščih, vmes pa tolče lakoto, zastavlja obleko kos za kosom in druguje z bizarnimi liki, artisti, kvaziumetniki ter z naklonjenostjo popisuje iznajdljive sleparje, kot denimo ruskega emigranta, ki najame hotel, v katerega takoj postavi napis, da je na tem mestu stala gostilna, v katero je zahajal Karel Veliki. Če se je v Parizu sukal med prefriganimi propadlimi plemiči in umetniki življenja, je v Londonu med berači in sleparčniki najnižje vrste. Biva po prenočiščih za brezdomce in v ubožnicah, kjer ga čez noč zaklenejo v celico, ki nima niti postelje. Toda, ko v to bedo kdaj vkorakajo bogataši, ki priredijo glasbeni večer, se siromaki izkažejo z digniteto - vsi po vrsti se delajo, kot da jih sploh ne vidijo, tako da se »humanitarci« na koncu molče poberejo. Hommage klateštvu.