Lahka punca

proti

Božji otroci.

Will Gluck je pred Lahko punco režiral le en film: Fired Up, manično najstniško komedijo, v kateri dva nogometaša, sicer mala seksista in mačista, prestopita v tabor navijačic, kjer kakopak računata, da bosta zrušila rekord v štafeti seksa. Fanta sta zabita in bebava, pravzaprav sta žalitev za izraz inteligenca, toda film je na njuni strani - zabite so punce. In to kar vse po vrsti. In zakaj so zabite? Ker imajo do seksa ne ravno kompliciran odnos. Hej, a nista prišla prav po to? Jasno, med njimi sta tudi dve svetnici - punci, ki imata do seksa kompliciran odnos.

Punci, ki jima ne rečeta takoj da. Idealni punci. Če sta iskala taki punci, potem jima res ne bi bilo treba v navijaški tabor - zadoščalo bi, da zlezeta vsak na svojo mamo. Mama bi zagotovo najprej rekla ne. Če je hotel Gluck posneti svojo verzijo farse National Lampoon's Animal House (ali pa Ameriške pite ali pa katerekoli »svinjske« komedije), potem je zgrešil za stoletje. Rekel bom le to: v vsaki epizodi katerekoli TV serije je več lepljivih replik in več smiselnega situacijskega humorja kot v temle filmu - v tole komedijo so vložili manj napora in manj energije kot v eno samo epizodo katerekoli TV serije. Toda brez panike, to je tipično - tako nekako izgledajo sodobne h'woodske komedije. Prvič, običajno so bistveno slabše od TV serij, in drugič, če bi jih vrteli na TV, ali bolje rečeno, če bi jih prelevili v TV serije, jih ne bi nihče gledal. Verjetno jih prav zato vrtijo v kinu. In če ste si rekli, hej, v kinu vrtijo le še to, česar na TV ne bi nihče gledal, niste daleč od resnice. Toda takih najstniških komedij srednjega dometa je ogromno. Zakaj? Ker jih ima Hollywood najraje. In zakaj jih ima najraje? Ker so poceni. Ne rabiš namreč specialnih efektov, ne rabiš dragih lokacij in ne rabiš zvezd - pripelješ le trop mladih igralcev in igralk, ki delajo za drobiž in slavo. Tiste, ki se primejo, pošlješ v naslednjo najstniško komedijo srednjega dometa, one, ki se ne primejo, pa pošlješ v kak slasher, recimo v rimejk More v Ulici brestov, kjer postanejo prve žrtve Freddyja Krugerja. Kar si tudi zaslužijo. Jasno, gledalci ob tem navijajo za Freddyja. Moralisti in puritanci pa se potem zgražajo, češ kam smo prišli, gledalci se naslajajo ob divjih, brutalnih, zverinskih pobijanjih, še huje, identificirajo se s pošastjo! Problem je v tem, da se z najstniki, ki jih Freddy pobija, ne morejo identificirati.
In če boste še kdaj kliknili na Willa Glucka (sicer - ironično! - TV scenarista), recimo čez nekaj let (če se boste seveda nanj sploh še kdaj spomnili), boste verjetno na svoje veliko presenečenje ugotovili, da je režiral že kakih 10 ali 15 komedij srednjega dometa - in da za nobeno še niste slišali. A kot rečeno, zaenkrat je prisopihal šele do druge, naslovljene Lahka punca. Alias: Easy A. Aha, boste rekli: tokrat gre za idealno punco, A, svetnico, ki pa je easy, kar pomeni, da hitro da. Mali nimfomanki je ime Olive, igra pa jo Emma Stone. Trik je v tem, da ni nimfomanka, da ne da hitro, da torej ni easy, ampak devica, ki le hlini, da hitro in pogosto da, to pa zato, ker hoče biti kul in fensi in popularna. V najstniških komedijah srednjega dometa imajo punce le dve možnosti: da hlinijo, da so device, ali pa da hlinijo, da so nimfomanke. In tudi fantje imajo v resnici le dve možnosti: da hlinijo, da seksajo z devicami, ali pa da hlinijo, da seksajo z nimfomankami. Fantje v Lahki punci izberejo drugo: hlinijo, da seksajo z nimfomanko, z Olive. Nekateri to počnejo zato, da bi izgledali kul - njen gejevski prijatelj (Dan Byrd) to počne zato, da bi si rešil imidž... ee, življenje. Saj veste, kako je v Ameriki - če odkrijejo, da si gej, te klevetajo, šikanirajo, celo križajo. In fanta je strah. Ker ga je strah, hlini, da seksa z nimfomanko. Seks vsi le hlinijo, toda fejkanje seksa je bolj komplicirano od samega seksa - zakaj raje preprosto ne seksajo? Prav tu pa je ključ: Lahka punca izpolni sanje krščanske desnice, ki mladini priporoča spolno abstinenco. Ha. Tu nimate le rekordnega števila mladincev in mladink, ki seks in orgazme le simulirajo, ampak tudi rekordno število mladincev in mladink, ki se hranijo za poročno noč. Iz Olivinih ust v Božja ušesa.