Mali Obama

Kot veste, so demokrati 2. novembra obdržali senat, a izgubili predstavniški dom. In ja, izgubili so ga z naskokom. Konspirološko populistični trušč, ki ga je zadnje leto zganjalo patriotsko-nativistično gibanje Tea Party, je očitno bogato obrodil. Čakajte, kako se je že glasila glavna konspirološka teorija tega gibanja? Aha: Barack Obama je v resnici mandžurski kandidat! Obama je tajni, prikriti musliman, ki so ga islamisti »spogramirali« v Indoneziji, kjer je med letoma 1967 in 1971 preživel pomemben del otroštva! In kar nekaj poetične ironije je v tem, da je Obama takoj po demokratskem - in svojem, se razume - debaklu odletel na turnejo po Aziji, ki je vključevala tudi obisk Indonezije. Za začetek, azijska turneja je bila dobro tempirana: po volitvah, za katere je bilo vnaprej jasno, da jih bodo demokrati izgubili (vprašanje je bilo le, koliko), je Obama potreboval hitro »stilsko preobrazbo«, hitro PR zmago - in azijska turneja naj bi bila demonstracija ameriške moči in veličine. Pokazala naj bi, da je Amerika še vedno na čelu, da ima še vedno vodilno vlogo, da Azija še vedno potrebuje ameriško zaščito, da se še vedno hvaležno steguje k njej in da Kitajska kljub vsej velikopoteznosti še vedno ni Amerika. Ne pozabite, teapartijci so Obami očitali prav to, da je zavozil Ameriko in njeno vodilno vlogo - Obama je z azijsko turnejo pokazal, da se ni nič spremenilo in da je vse po starem. Brez panike, heh: Ameriko v Aziji še vedno doživljajo kot prijateljico in zaveznico - kot imperialistko doživljajo Kitajsko. Ne vem, kako se temu reče v kitajščini, toda gotovo zveni grozno - tako grozno, da je cenzurirano.
Obisk Indonezije je bil - simptomatično! - najkrajši, pa četudi je imel trojno vlogo. Ja, po eni strani se je vklopil v Obamovo utrjevanje ameriške vodilne vloge, toda po drugi strani je Indonezija tudi dežela, v kateri živi največ muslimanov, kar pomeni, da je lahko z obiskom Indonezije - »ene izmed geografsko največjih demokracij na svetu«, »ene izmed najhitreje rastočih demokracij v regiji« - pokazal, da Amerika nima nič proti islamu, da sta Amerika in islam prijatelja in zaveznika, da torej Amerika z islamom ni v vojni. »Amerika ne bo nikoli v vojni z islamom.« Po tretji strani pa je obisk Indonezije predstavljal tudi Obamovo vrnitev »domov«, v deželo svojega otroštva. Ne da so ga vsi pričakali kot sina, ki je uspel v velikem svetu in se potem - magari kot superzvezdnik - vrnil domov. Nekateri hardcore islamisti so protestirali: ker je preveč kristjan. Drugi so bili jezni: ker je obisk Indonezije prej že dvakrat preložil in ker je pred »domačo« Indonezijo obiskal druge muslimanske dežele, precej manj demokratične in manj strpne od Indonezije.
No, tretji so ga vendarle pričakali kot »svojega«, kot rock zvezdnika, kot junaka, kot Barryja - tako so ga pač klicali, ko je živel med njimi. »Naj začnem s preprosto ugotovitvijo,« je dahnil Obama: »Indonezija je del mene.« Obenem pa je ugotavljal, kako se je vse spremenilo - ulice Džakarte so povsem drugačne. Stavba, ki je bila nekoč največja, je zdaj najmanjša. Ni kaj, zrasla sta - on in Indonezija. Indonezija je bila zanj »komaj prepoznavna«. Ne brez razloga: ko je odraščal, je bila Indonezija diktatura - zdaj je demokracija. Ali bolje rečeno: ko je živel v Indoneziji, je diktatorja Sukarna, čigar režim je pobil več kot milijon Indonezijcev (Leto nevarnega življenja se dogaja prav v tem času), zamenjal Suharto, prav tako diktator, ki je vpeljal famozni Novi red, kar je bil kakopak le sinonim za novi val represije in korupcije. Jasno, Amerika je bila tedaj največji Suhartov fan. Brez Amerike ne bi bilo Novega reda.
Obama je obiskal džamijo v Džakarti, največjo v jugovzhodni Aziji, obiskal je univerzo, obiskal je indonezijskega predsednika, obiskal je džakartske ulice, ki so jih zaradi varnosti evakuirali, tako da rikš ni bilo na spregled (hja, džakartske ulice so se spremenile!), toda šole, v katero je hodil (in v kateri naj bi ga po teapartijskem mnenju »sprogramirali« v islamista), ni obiskal. Na veliko žalost šolarjev, ki so ga nestrpno čakali. In še na večjo žalost teapartijcev, ki so že imeli pripravljeno svojo nestrpno zgodbo o Obamovi »vrnitvi na kraj zločina«. Obama jim je dal kost, ne pa tudi mesa. V indonezijščini je navrgel le nekaj besed. In potem takoj odletel naprej, še preden bi ga lahko ujel vulkanski prah, ki je grozil, da ga bo v Indoneziji zadržal dlje časa, kot je računal. Še narava je očitno na vsak način hotela, da bi obiskal tisto šolo.

Vsi običajni osumljenci

Toda tega, česar ni bilo mogoče videti v realnosti, je že mogoče videti v filmu. Ko so demokrati izgubili predstavniški dom, sem namreč pristal v Los Angelesu, kjer se je ravno začel AFM, alias American Film Market, eden izmed največjih filmskih sejmov na svetu. Pred hotelom Loews v Santa Monici, kjer na stotine filmskih firm vsako leto prodaja in kupuje na stotine in tisoče novih filmov (okej, tudi predprodaja in predkupuje na stotine filmov, ki še niso posneti in morda nikoli sploh ne bodo), so navdušeno skakljali fantje, tam pri dvajsetih - vsi v mikicah z napisom: Little Obama. Pod napisom se je vila fotka malega Obame - ne kakopak pravega Obame, ampak malega Hasana Faruqa Alija, ki malega Obamo igra. Na flajerjih, ki so jih delili fantje, piše: »Mali Obama je inspirativni pustolovski otroški in družinski film, ki govori o prijateljstvu in raznolikem svetu. Zgodba o Malem Obami poudarja, da lahko dandanes tudi povsem običajni multikulturni deček postane svetovni voditelj.« A da ne bo kakega nesporazuma: Mali Obama ni h'woodski, ampak indonezijski film. Obama anak Menteng.
V filmu, ki popiše Obamova otroška leta v Džakarti, lahko vidite, kako je Obama s staršema prispel v Indonezijo, kako odtujenega se je počutil v novem, tujem okolju, kako so ga krstili za »Barryja«, kako je s svojo multikulturno »drugačnostjo« štrlel ven, kako ga je v šolo na kolesu vozil poženščeni »služabnik«, kako so ga lokalni frajerji šikanirali in terorizirali, kako sta ga oče in mati vzpodbujala k pogumu in odločnosti, kako se je preganjal po blatnem nogometnem igrišču, da bi ostalim fantom pokazal, da ni mevža, kako se je en passant - spričo burnih samoobrambnih okoliščin - prelevil celo v neke vrste malega Rockyja (da ne rečem Karate Kida), kako ga je mati podučila, da pretep in nasilje nista rešitev, kako je bral Koran in Biblijo, kako si je v album lepil slike črnskih voditeljev ter kako je potem na koncu sprejel tako tujo kulturo kot svojo lastno multikulturnost. Yes we can! Mali »Barry« sicer pravi, da bi rad postal vojak, toda njegovi mali prijatelji kriknejo: »Ne, postati bi moral predsednik!« In prerokba je izpolnila samo sebe. V Indoneziji je »Barry« postal Obama. Brez Indonezije ga ne bi bilo. Ali bolje rečeno: Indonezija ga je pripravila na Ameriko.
Mali Obama je skušal sicer ujeti svoj geopolitični trenutek, toda v Santa Monici se belega kruha ni najedel - ker je indonezijski, ker ima podnapise in ker malega Obame ne igra Meryl Streep, ampak Hasan Faruq Ali. Teapartijcem je film pisan na kožo, pa ne zaradi vsebine, ampak zato, ker lahko zdaj siknejo: Glejte, vse, kar je dobil Obama, je indonezijski film! Ne pozabite: Sarah Palin, kraljica teapartijske nacije, nekdanja guvernerka Aljaske in kandidatka za ameriško podpredsednico, je medtem dobila svojo TV serijo (Sarah Palin's Alaska), svoj resničnostni šov, ki ga je produciral Mark Burnett, specialist za pompozne resničnostne šove a la Survivor, in ki izgleda kot permanentna predvolilna reklama za njeno predsedniško kandidaturo. Toda konkurenca v hotelu Loews bi bila tudi za Palinko prehuda. Tu so bili kot vedno na voljo vsi običajni osumljenci: tajski akcijski filmi (ki podnapisov skoraj ne potrebujejo, ker so »bigger, badder, crazier«), japonski kostumski, šogunski, samurajski eposi, v katerih letijo puščice (oh, in roke in noge, če režira Takashi Miike), japonske revizije Charliejevih angelčkov, japonski filmi o jakuzah, ki jih pogosto »pod pultom« financirajo kar sami jakuze, kar je za filmarje tudi najbolj priročno in varno (Juzu Itamiju so jakuze leta 1992 razrezali obraz, ker niso bili zadovoljni z njegovim filmskim prikazovanjem jakuz in podcenjevanjem bushida, kodeksa časti, lojalnosti, samožrtvovanja in maščevanja), ameriške vinjete o malih mestih in malih ljudeh (nekateri dnevi so malce boljši od drugih), korejski grenkosladki trilerji maščevanja, ki skušajo zasenčiti Starega, rimejki hongkonških klasik (Za boljši jutri), rimejki kultnih hororjev iz sedemdesetih (Pljunem na tvoj grob), podhranjeni šokerji, v katerih se kri izpira hitreje, kot mislite, zombijske sage opustošenja, v katerih je živih le še prgišče ljudi (in ja, ženska vedno preživi, kar pa je tudi logično - ni Novega sveta brez Eve), all-star drame o finančnem kolapsu (Margin Call), mali senzacionalistični filmi katastrofe, v katerih svet ogrožajo ledeni viharji, magnetni tornadi, superzgoščene intergalaktične krogle, kataklizmične doze sončne energije ali pa Jupitrovi rdeči viharji, ki so se spletom čudnih teapartijskih okoliščin preselili na Zemljo (leto 2012 še ni reklo zadnje), dokumentarci, ki razkrivajo skrito ozadje skoraj vsega (najraje ekonomije in njenih mnogih slepih ulic, recimo vojn in posttravmatičnega stresa, ki ga je HBO-jev doku Wartorn ujel tako plastično, da je obnemel celo Pentagon), dobro zglancani ruski sci-fiji (npr. o Apollu 18, ki da je - sicer tajno izstreljen - odkril zunajzemeljsko življenje), ruski Indiane Jonesi in ruske Priscille, kraljice puščave ter shirane recesijske B grozljivke, v katerih ljudi terorizirajo mutantske kreature, bodisi pajki, kamelski pajki, aligatorji, dinosharks, dinogatorji, »napol morski psi, napol hobotnice« ali pa 3D tarbozavri in drugi 3D zavri.
Tudi predzgodovina je očitno odkrila novi format, zato ne bodite presenečeni, če boste v 3D formatu zelo kmalu videli tudi Hrestača, Asteriksa, japonske animacije, porniče Tinta Brassa in Argentovo revizijo Drakule, kajti 3D format so zdaj pograbili tudi mali, neodvisni producenti, ki se jim zdi, da je 3D prihodnost filma in njihove blagajne. Vsi si sicer še vedno razbijajo glave s tem, kaj je logistično bolj smiselno, da film posnamejo v 3D ali da ga v 3D konvertirajo v postprodukciji, toda vsi obenem opozarjajo, da prihaja čas, ko bo moral 3D po žanrskih in animiranih filmih test preživeti tudi v bolj resnih filmih, recimo v eposu 33 of San Jose, ekranizaciji kalvarije čilskih rudarjev. Ne, hecam se - tega argentinskega filma, ki so ga začeli snemati pet dni po rešitvi čilskih rudarjev, ne bodo posneli v 3D, bo pa to prvi film o rudarjih iz San Joseja. Decembra. Videli ste, kaj se je dogajalo zunaj - zdaj boste videli, kaj se je tistih 69 dni dogajalo znotraj. Malo verjetno, da si ga bo ogledalo več ljudi, kot jih je gledalo reševanje rudarjev. Kar pomeni, da mu 3D ne bi škodil, še toliko bolj, ker sloviti dizajnerji - recimo Gucci, Calvin Klein in Oakley - že ponujajo dizajnerska, »personalizirana« 3D očala. Kinonacija bo tako doživela ekstremno stilsko preobrazbo.
V Santa Monici brez dizajnerskih sončnih očal ne pridete daleč. In seveda, art filmov boste tu prodali manj, kot mislite. Tu vsi iščejo žanrske filme z vgrajeno publiko - ne iščejo torej filmov za publiko, ki jo je treba šele najti, ampak za publiko, ki že obstaja. Zato pričakujte vikinške sage (v 3D), nemške piratske avanture (jasno, koncipirane »davno« pred Pirati s Karibov), nemške animacije o ledeni dobi (jasno, koncipirane »davno« pred Ledeno dobo) in nemške filme o romanci med punco in vampirjem (jasno, koncipirane »davno« pred Somrakom), pa italijanske rimejke francoskih hitov a la Dobrodošli na Jugu, ki kar kličejo po slovenskem rimejku (Dobrodošli na Severu, heh), šokumentarce, pri katerih ekipe, ki so jih snemale, niso preživele (dolg rep Čarovnice iz Blaira), aktivistične dokumentarce, ki so jih posneli državljani-filmarji (običajno s pomočjo različnih socialnih medijskih platform), dokumentarce o Cheju (ki so žanr zase in ki jih je vedno več), finske psihotrilerje (serijski morilec na metroju!), mehiški in francoski torture porn (npr. Ugrabljeni ali Krdelo), eksotike z bizarnimi naslovi (npr. Nude Nuns with Big Guns), kak jubilejni film Jac-kieja Chana, tokrat stotega (1911), high-tech revizije starih bitk, recimo bitke za Stalingrad (ki jo je posnel Fjodor Bondarčuk, hiperkinetični sin legendarnega Sergeja Bondarčuka, dobrega znanca Bitke na Neretvi in drugih partizanskih epopej, ki so potrebovale karizmatičnega poveljnika), in biografije slavnih, recimo poeta Goetheja, bluzista B.B. Kinga, tajske disidentke Aung San Suu Kyi, brazilskega predsednika Lule in nekdanje »Železne lady«, Margaret Thatcher, ki jo bo igrala Meryl Streep. Same resnične zgodbe.
Na voljo pa so tudi resnične zgodbe o mafijskih hitmanih (a la Richard Kuklinski) in laži o Bibliji - Relativity Media namreč za apokaliptično leto 2012 napoveduje Bible Code, ekranizacijo slovitega bestsellerja, v katerem je Michael Drosnin »dokazal«, da je Biblija tako preroška kot Nostradamus in da je napovedala prihodnost, recimo 11. september, atentat na izraelskega premjeja Yitzhaka Rabina in izvolitev Baracka Obame, pa četudi je statistična verjetnost, da bi bila »biblična koda« točna, enaka ničli.

Jaz sem kino

Toda nikar ne mislite, da so se na filmskem sejmu v Santa Monici bleščali le dinozavri, morski psi, mutanti, serijski morilci, Karate Girls, Margaret Thatcher, čilski rudarji, mali Obama in 3D očala - nak, dolgo senco so metale tudi nove platforme, novi mediji, nove aplikacije, ki so kakopak odgovor na vprašanje, zakaj danes filme gleda več ljudi kot kdajkoli. Ne le zato, ker je ljudi več, ker se je globalizacija priplazila tudi v deveto vas in ker na Kitajskem vsak dan odprejo tri nova kinoplatna (do leta 2015 naj bi bila Kitajska drugo največje filmsko tržišče na svetu), ampak ker je več platform in aplikacij za gledanje filmov kot kdajkoli. Razlog več, da se kino počuti vse slabše. In počutil se bo kvečjemu le še slabše. Za začetek: dobro veste, kaj je to video-on-demand, alias VOD, alias video-na-zahtevo. To je film, ki si ga naročite domov - elektronsko. Gre kakopak za filme, ki so se v kinu že odvrteli. Namesto da greste v videoteko, si film naročite direktno domov. Revolucija pa je v temle: štirje h'woodski studii so sporočili, da bodo začeli zelo kmalu - že naslednje leto - filme ljudem elektronsko dobavljati še v času, ko bodo v kinu. Ne sicer že na dan premiere, toda slab mesec kasneje. Kar je hitro. Hitreje kot kdajkoli.
Kinoprikazovalci so ponoreli, toda s kakim bojkotom niso zagrozili, ker niso mogli - takojšnjo elektronsko eksploatacijo filmov je pač napovedalo preveč h'woodskih studiev. Če bi jo napovedal le en, bi ga lahko stisnili in »spametovali«, tako pa jim ne preostane drugega, kot da to novo logiko sveta sprejmejo. Kinoprikazovalci imajo prav: to za njih ni dobro, še toliko bolj, ker si lahko film prek elektronske dostave za majhen denar ogleda veliko ljudi. Je pa res dvoje: prvič, cena ogleda tega premiernega videa-na-zahtevo bo bistveno višja - 35 do 45 dolarjev na film - kot pri običajnem, klasičnem elektronskem ogledu filma, in drugič, film okrog 85% celotnega svojega izkupička v kinu pobere v prvih štirih tednih (in 97% v prvih osmih tednih), kar pomeni, da bodo h'woodski studii eksploatacijo filmov s tem le pospešili. H'woodski studii, ki skušajo s 3D filmi resda okrepiti in napihniti kinematografsko »doživljanje« filma, v Ameriki niso lastniki kinodvoran, zato do njih ne gojijo kakih socialnih čustev. Tudi do videotek in raznoraznih iTivijev, ki dvdje rentirajo po pošti, ne gojijo kakih posebnih sentimentov, navsezadnje, ljudje bodo lahko zdaj filme doma gledali, še preden jih bosta videla dvd in Blu-ray. H'woodski studii v kinu oz. videoteki, ki kot koncept in poslovni model itak povsod naglo odmira, vidijo le enega izmed kanalov filmske eksploatacije - in teh kanalov je na veliko veselje filmske industrije in veliko žalost kinoprikazovalcev/videotekarjev vse več. Z vsako novo aplikacijo, z vsakim novim gadgetom, z vsako novo konzolo, z vsako novo platformo, naj si bo iPodom, iPhoneom, iTunes ali iPadom, jih je več, ker je vsaka nova aplikacija nov kanal, nov screen, ki kar kliče po filmu.
Kino ni več filmski Bog. V resnici je bil le predzgodovina filma. Edward Burns je film Nice Guy Johnny štartal hkrati na iTunes, dvdju in Comcastovem videu-na-zahtevo. Ergo: brez kina. Le zakaj ne? Na Comcast je priklopljenih na milijone ameriških gospodinjstev. Še bistveno več ljudi pa je priklopljenih na iPod, iPhone, iTunes in iPad - oh, in na vse tiste nove set-top platforme a la Google TV, Apple TV in Netflix, ki ponujajo streaming filmov in TV programov. In ki so slaba novica za operaterje kabelskih paketov. Le zakaj bi naročal paket programov, če pa lahko izberem le tiste filme in tiste TV programe, ki jih hočem res gledati? In le zakaj bi jaz hodil k filmu, če pa lahko film pride k meni? Le zakaj bi hodil v kino, če pa sam postajam kino? In le zakaj bi drugim prepuščal, da odločajo o tem, kdaj in kje bom kaj gledal, če pa lahko sam odločim, kdaj in kje bom kaj gledal? Kar je kul, ne. Ne izgubljaš več časa z vožnjo. Nimaš več težav s parkiranjem. Ni ti več treba stati v vrsti. Ni ti več treba preplačevati popkorna. In za majhen denar si lahko film ali TV serijo s tabo ogleda štadion prijateljev, magari namišljenih.
Kdo bo zmagal? Ta, ki bo izdelal prvo integrirano aplikacijo - ta, ki bo vse te aplikacije spravil v isto kišto. Kot bi rekli borci proti terorju: ta, ki bo povezal vse točke. Da ne bomo z vsemi tistimi aplikacijami še naprej izgledali kot ameriški marinci.