Marcel Štefančič, jr.

 |  Mladina 46  |  Svet  |  Komentar

Mali Obama

Zakaj filme gleda več ljudi kot kdajkoli, zakaj je bil kino le predzgodovina filma in zakaj ste prihodnost filma vi

Zgodba o Malem Obami poudarja, da lahko dandanes tudi povsem običajni multikulturni deček postane svetovni voditelj. A da ne bo kakega nesporazuma: Mali Obama ni h''woodski, ampak indonezijski film. Obama anak Menteng.

Zgodba o Malem Obami poudarja, da lahko dandanes tudi povsem običajni multikulturni deček postane svetovni voditelj. A da ne bo kakega nesporazuma: Mali Obama ni h''woodski, ampak indonezijski film. Obama anak Menteng.

Kot veste, so demokrati 2. novembra obdržali senat, a izgubili predstavniški dom. In ja, izgubili so ga z naskokom. Konspirološko populistični trušč, ki ga je zadnje leto zganjalo patriotsko-nativistično gibanje Tea Party, je očitno bogato obrodil. Čakajte, kako se je že glasila glavna konspirološka teorija tega gibanja? Aha: Barack Obama je v resnici mandžurski kandidat! Obama je tajni, prikriti musliman, ki so ga islamisti »spogramirali« v Indoneziji, kjer je med letoma 1967 in 1971 preživel pomemben del otroštva! In kar nekaj poetične ironije je v tem, da je Obama takoj po demokratskem - in svojem, se razume - debaklu odletel na turnejo po Aziji, ki je vključevala tudi obisk Indonezije. Za začetek, azijska turneja je bila dobro tempirana: po volitvah, za katere je bilo vnaprej jasno, da jih bodo demokrati izgubili (vprašanje je bilo le, koliko), je Obama potreboval hitro »stilsko preobrazbo«, hitro PR zmago - in azijska turneja naj bi bila demonstracija ameriške moči in veličine. Pokazala naj bi, da je Amerika še vedno na čelu, da ima še vedno vodilno vlogo, da Azija še vedno potrebuje ameriško zaščito, da se še vedno hvaležno steguje k njej in da Kitajska kljub vsej velikopoteznosti še vedno ni Amerika. Ne pozabite, teapartijci so Obami očitali prav to, da je zavozil Ameriko in njeno vodilno vlogo - Obama je z azijsko turnejo pokazal, da se ni nič spremenilo in da je vse po starem. Brez panike, heh: Ameriko v Aziji še vedno doživljajo kot prijateljico in zaveznico - kot imperialistko doživljajo Kitajsko. Ne vem, kako se temu reče v kitajščini, toda gotovo zveni grozno - tako grozno, da je cenzurirano.
Obisk Indonezije je bil - simptomatično! - najkrajši, pa četudi je imel trojno vlogo. Ja, po eni strani se je vklopil v Obamovo utrjevanje ameriške vodilne vloge, toda po drugi strani je Indonezija tudi dežela, v kateri živi največ muslimanov, kar pomeni, da je lahko z obiskom Indonezije - »ene izmed geografsko največjih demokracij na svetu«, »ene izmed najhitreje rastočih demokracij v regiji« - pokazal, da Amerika nima nič proti islamu, da sta Amerika in islam prijatelja in zaveznika, da torej Amerika z islamom ni v vojni. »Amerika ne bo nikoli v vojni z islamom.« Po tretji strani pa je obisk Indonezije predstavljal tudi Obamovo vrnitev »domov«, v deželo svojega otroštva. Ne da so ga vsi pričakali kot sina, ki je uspel v velikem svetu in se potem - magari kot superzvezdnik - vrnil domov. Nekateri hardcore islamisti so protestirali: ker je preveč kristjan. Drugi so bili jezni: ker je obisk Indonezije prej že dvakrat preložil in ker je pred »domačo« Indonezijo obiskal druge muslimanske dežele, precej manj demokratične in manj strpne od Indonezije.
No, tretji so ga vendarle pričakali kot »svojega«, kot rock zvezdnika, kot junaka, kot Barryja - tako so ga pač klicali, ko je živel med njimi. »Naj začnem s preprosto ugotovitvijo,« je dahnil Obama: »Indonezija je del mene.« Obenem pa je ugotavljal, kako se je vse spremenilo - ulice Džakarte so povsem drugačne. Stavba, ki je bila nekoč največja, je zdaj najmanjša. Ni kaj, zrasla sta - on in Indonezija. Indonezija je bila zanj »komaj prepoznavna«. Ne brez razloga: ko je odraščal, je bila Indonezija diktatura - zdaj je demokracija. Ali bolje rečeno: ko je živel v Indoneziji, je diktatorja Sukarna, čigar režim je pobil več kot milijon Indonezijcev (Leto nevarnega življenja se dogaja prav v tem času), zamenjal Suharto, prav tako diktator, ki je vpeljal famozni Novi red, kar je bil kakopak le sinonim za novi val represije in korupcije. Jasno, Amerika je bila tedaj največji Suhartov fan. Brez Amerike ne bi bilo Novega reda.
Obama je obiskal džamijo v Džakarti, največjo v jugovzhodni Aziji, obiskal je univerzo, obiskal je indonezijskega predsednika, obiskal je džakartske ulice, ki so jih zaradi varnosti evakuirali, tako da rikš ni bilo na spregled (hja, džakartske ulice so se spremenile!), toda šole, v katero je hodil (in v kateri naj bi ga po teapartijskem mnenju »sprogramirali« v islamista), ni obiskal. Na veliko žalost šolarjev, ki so ga nestrpno čakali. In še na večjo žalost teapartijcev, ki so že imeli pripravljeno svojo nestrpno zgodbo o Obamovi »vrnitvi na kraj zločina«. Obama jim je dal kost, ne pa tudi mesa. V indonezijščini je navrgel le nekaj besed. In potem takoj odletel naprej, še preden bi ga lahko ujel vulkanski prah, ki je grozil, da ga bo v Indoneziji zadržal dlje časa, kot je računal. Še narava je očitno na vsak način hotela, da bi obiskal tisto šolo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.