Pascal Mercier: Nočni vlak v Lizbono

Iskalec v odsevu

Klasični filolog, zgled zanesljivosti in predvidljivosti, celo tiste rutiniranosti, ki že meji na dolgočasnost, in mu zato dijaki pravijo Mundus oziroma Papirus, nomen est omen, možak, ki se med predavanji nikoli ne zmoti, no, enkrat, na veliko začudenje vseh in svoje lastno, zapusti razred. Odide in iztiri iz rutine po naključnem srečanju z žensko, ki odvrže v reko pismo in potem na njegovo presenečeno čelo napiše telefonsko številko, da je ne bi pozabila, in medtem pove, da je njen jezik portugalščina.

Iz nejasnega vzgiba gre novopečeni avanturist iz razreda, kupi filozofske eseje in spominske fragmente neznanega portugalskega zdravnika Prade, odide v Lizbono z vlakom in počasi rekonstruira predhodnikovo življenjsko zgodbo. Njeno dražljivost in srh povečujejo ljubezenski liki, trikotniki, sodelovanje v odporniškem gibanju, zasliševanja policije, tihi spor z očetom, ki sodi in obsoja diktaturi navkljub oziroma v prid. Cel kup drobnih dogodkov, ki so zdaj skozi pripovedi vpletenih - ljubic, sester, prijateljev, kameradov v konspiraciji - dostopni in kot živi, sicer skozi napokano optiko, pa vendar; vsi se odpirajo, vsem redka in za večino neznana knjiga vzburka spomine in jih vrača v preteklost, da bi lažje rekapitulirali dogodke, katerih posledice živijo. »Je bilo mogoče, da je najboljša pot, da se prepričaš o samem sebi, obstajala v tem, da spoznaš in se naučiš razumeti nekoga drugega? Nekoga, čigar življenje je potekalo povsem drugače in po drugačni logiki kot tvoje?« se za predtekačem sprašuje filolog, ki počne nenavadne in za pedanta čudne, čudaške stvari, vse pa tako, da kaže šarm in sposobnost razumevanja in sočutja, ki mu je prej ne bi pripisali. Vlak v Lizbono je pravzaprav sodoben eksistencialistični roman, ki ob izpostavljenosti ključnim in kritičnim situacijam, vrtoglavicam in na novo odkriti pristnosti precej dolguje dušnemu in psihičnemu modroslovju; zdravnikova knjiga, ki požene radovednost in sproži prekinitev, je niz opažanj o bližini in njenih stranpoteh in nezmožnostih, o trajanju in negotovosti, podkrepljeni z anevrizmo. Vse preteklo in potlačeno je zdaj gradivo za novo filologovo osebnost, za novo preobleko, vse manj napaberkovano iz znanja in antike, vse bolj iz želje po razkritju poslednjega horizonta enigmatične preteklosti. Po štimungi se mešata mariasovska že(l)ja po identiteti in njenih stranpoteh ter quignardovska slast do juriša literature na rob teorije. Ves čas poteka fugast dialog med melanholijama, zasneženo in jarko, atlantsko prepišno, med alpsko in pirenejsko, med zadržano in silovito, ki je že segla do meje in se zvrnila v resignacijo. Mercier je kompozicijsko in sploh okreten, posamezni glasovi vstopajo v ta prepreden in zavozlan roman z variacijami in dobesednimi ponovitvami, odpirajo in poglabljajo, očarljivo, dražljivo, enigmatično, napeto.