»Ljudje ljubijo tudi največje lopove«

Cankarjeva drama Jakob Ruda je bila krstno uprizorjena leta 1900 - in ni imela ravno dolgih nog. Toda tedaj ni nihče niti slutil, da bo čez 110 let zadela v polno. Kdo je Jakob Ruda? Slovenski tajkun, ki vse zavozi - njegovo podjetje propade, delavci ostanejo brez vsega. Na koncu naredi samomor. Sebastijan Horvat, režiser te predstave, ki je na voljo v kranjskem Prešernovem gledališču, je nekaj prahu dvignil s tem, ko je to, samomor, priporočil tudi Hildi Tovšak in Igorju Bavčarju, kar pa naj vas ne zavede: v Jakobu Rudi je več kot le samomor. Ali bolje rečeno: v Jakobu Rudi je vsa Slovenija. Kompletno leto 2010.
Jakob Ruda prihaja v pravem času - v zimi našega nezadovoljstva. V času, ko se ne vidimo, ko se ne slišimo, ko se ne razumemo in ko imamo občutek, da ne vemo, za kaj gre. Zdi se, kot da vsi skupaj čakamo na nekoga od zunaj, saj veste, na nekoga, ki nam bo z distance - nepristransko, objektivno, brez emocij in spakovanj, hladno, neprizadeto - povedal, kaj je narobe z nami. Še najbolje bi bilo, če bi nam to povedal kdo iz prihodnosti - toda v Sloveniji je preteklost vedno najboljša prihodnost. Jasno, pogosto tudi edina. In Ivan Cankar ima do Slovenije leta 2010 ravno dovolj zgodovinske distance, da mu lahko damo besedo.
Že takoj na začetku Cankarjevega Jakoba Rude - v prvem in drugem prizoru - imate občutek, da ste v Sloveniji leta 2010. Ana, hči Jakoba Rude, namreč računovodjo panično sprašuje: »Vi ste služili pri nas toliko let, imeli ste v rokah vse račune... povejte mi, ali ne ostane nič, čisto nič?« Ne, nič ni ostalo. Vse je sprhnelo. Denarja ni. Računi so prazni. Upniki težijo. Nobenega dvoma ni, da je vsega konec - strop nad Jakobom Rudo, trškim mogotcem, ki je še včeraj »veselo živel«, se podira. In seveda, prihajajo delavci iz tovarne. »Denarja zahtevajo.« Ruda jim dolguje plače, zato ponovijo stavke, ki jih dobro poznamo tudi danes. Prvič: »Kje je naš zaslužek?« Drugič: »Jaz imam otroke doma.« Tretjič: »Mi nimamo kruha.« In četrtič: »Dajte nam, kar ste nam dolžni.« Jasno, delavci tudi nočejo besed namesto denarja. »Čakali smo na plačo dva tedna in zdaj ne moremo več.«
To slednje vas utegne presenetiti: delavci so čakali le dva tedna. Niso bili tako potrpežljivi kot danes. Takoj so prišli po svoje. In to direktno - k tovarnarju domov. Je pa res, da tudi tovarne tedaj očitno niso odmirale in umirale počasi, na obroke, ampak so crknile v trenutku, tako da ni bilo nategovanj in zavlačevanj, odlaganj plačil in prelaganj izplačil. Plače so redno prihajale: ko jih ni bilo več, je pomenilo, da tudi tovarne ni več. Toda še bolj presenetljivo je nekaj drugega: Jakob Ruda je sicer aroganten, toda ko pridejo delavci po denar, jim reče, da ga sicer nima, da pa lahko poberejo vse njegovo premoženje. Najprej jim ponudi svoje drage umetnine: »Ali niso to krasne slike? Kupil sem jih pred leti in ne spominjam se več, koliko sem bil dal zanje. Starinar jih morda vzame, ali kdo drug, ki ima veselje nad takimi stvarmi.« Potem jim ponudi svoje njive: »Tam so moje njive; mislim, da je ostalo še nekaj na njih.« In to so orjaške njive - Ruda je pač veleposestnik. A to še ni vse: »Zaradi mene izpraznite lahko tovarno; jaz ne bom zahteval računov.«
To je danes povsem nepredstavljivo, ne. Specifično: povsem nepredstavljivo je, da bi sodobni slovenski tajkun, ki je vse zavozil, delavcem, ki jih je potopil, rekel, naj se usedejo na njegovo premoženje. Izvolite - tu so moje umetnine, tu so moje njive, tu je moja tovarna! Vzemite! Izpraznite! Tu so moje jahte, moje zlate palice za golf, moje kartice, moji vikendi - vaši so! Ali kot bi rekel Ruda: »Pomagajte si, kakor si morete!« Da bi Hilda Tovšak delavcem Vegrada rekla, naj razgrabijo njeno premoženje? Ali pa da bi jim rekla, naj izpraznijo njeno hišo? Ni šans. Tudi banke se ne usedejo na premoženje Hilde Tovšak. Au contraire: banke so se usedle na premoženje delavcev Vegrada. Zakaj? Ker je tak sistem. Ali bolje rečeno: ker sistem sploh ni sistem, ampak režim, ki favorizira ene (lastnike, delodajalce, kapital), druge pa diskriminira (delavce, zaposlene). Sistem, ki ni pisan na kožo vseh, pač ni sistem. Sistem, ki je pisan le na kožo nekaterih, je režim. In veliko lobiranja je bilo potrebnega (in veliko interesov je bilo potrebnih), da je sistem postal režim. Ne, ta režim ni prišel s krizo, ni od zdaj - zdaj, v času krize, pod Pahorjem, smo imeli le priložnost, da ga spremenimo.

“Nikogar ni, da bi mi pljunil v obraz!”

Razlika med slovenskim tajkunom iz leta 1900, potemtakem Cankarjevim Jakobom Rudo, in sodobnim slovenskim tajkunom je orjaška. To ni le razlika med dvema stoletjema, ampak razlika med dvema planetoma. Sodobni slovenski tajkuni so nedolžni, za nič niso krivi. Nak, nobenega občutka krivde. Nobenega kesanja. Nobenega: Oprostite! Jakob Ruda po drugi strani dobro ve, da ni nedolžen. »Verjemi, da ni zame nobene rešitve.« Logično: »Grešil sem.« Zebe ga. »Ničesar ni več pred mano. Pred mano je noč.« Ne brez razloga: nad njim leži »umazana, ostudna pega«, kot pravi. »Trpeli so drugi namesto mene.« Ko ti propade tovarna, ne moreš reči, da si nedolžen. In Ruda ve, da poti nazaj ni - in da ni opravičila. Kar je storil, je neopravičljivo in neizbrisljivo.
»Navaden umor se da opravičiti. Spominjam se, da je sedel nekdaj na zatožni klopi očiten hudodelec. Ubil je svojo mater in tisoč jasnih dokazov je pričalo proti njemu. In vendar so ga oprostili. Zagovornik je preveril sodnike, da oni strašni greh ni bil drugega kakor posledica hipne blaznosti. Jaz ne morem trditi, da bi bil blazen. Moj razum je celo jasnejši nego razum drugih ljudi. Jaz sem v stanu, da seciram dejanje samo hladno in natančno, medtem ko ga izvršujem. Drugi ljudje greše v nezavesti, in kadar pride njihova duša v ravnovesje, ne ve o grehu ničesar. Jaz sem grešil s hladnim razumom - neprestano; vsak dih mojih prsi je bil greh.«
Ja, Ruda je grešil s hladnim razumom. Naklepno. Vedel je, kaj počne. Tudi sodobni slovenski tajkuni bi težko rekli, da tega, kar so storili, niso storili s hladnim razumom. Ruda se ne sklicuje na blaznost, neprištevnost, neprisebnost, norost. A po drugi strani - tudi na zakonodajo se ne sklicuje. Češ: delal sem po zakonih! Tako piše! Zakoni so krivi, da sem zavozil tovarno in nategnil delavce! Tudi sodobni slovenski tajkuni se ne sklicujejo na blaznost, neprištevnost, neprisebnost, norost - ne, pravi Sebastijan Horvat, režiser Jakoba Rude: sodobni slovenski tajkuni se sklicujejo na zakone. Delali smo po zakonih! Kul, če so za propade podjetij in agonijo delavcev krivi zakoni, potem je čas, da zakone spremenimo. Ker so nori, blazni, neprištevni, neprisebni. In prav v tem je trik: ko se sodobni slovenski tajkuni sklicujejo na zakone, se sklicujejo na norost. Tako kot zagovornik onega »očitnega hudodelca«, ki je ubil svojo mater. Sistem, ki ni pisan na kožo vseh, ni le režim, ampak norost. In če naj potegnem mučno zgodovinsko paralelo: nacistični zakoni so bili nori, toda nacistični zločinci so se po koncu II. svetovne vojne, na sojenju v Nürnbergu, sklicevali prav na zakone. Nismo krivi! Vse smo delali po zakonih! Sledili so poveljem norih zakonov. Tako kot sodobni slovenski tajkuni. V Nürnbergu te sklicevanje na zakone ni rešilo.
»Nikogar ni bilo, da bi mi pljunil v obraz, kakor sem zaslužil,« pravi Jakob Ruda. Tega iz ust sodobnih slovenskih tajkunov ne boste slišali. Ruda se v nasprotju s sodobnimi slovenskimi tajkuni tudi povsem jasno zaveda, da prihaja noč: »Krasota mojih dni je bila strašna; tisti dnevi hodijo zdaj krog mene kakor mrliči - s širokim smehom in temnimi očmi.« Ruda živi v grozljivki. Sodobni slovenski tajkuni ne. Ne vidijo mrličev, ki so jih pustili za sabo - niti jih ne mučijo široki smeh ali temne oči. Srali so ga, toda ostali nedolžni. Srali so ga, toda brez občutka krivde. Ruda ve, da si zasluži kazen. »Zakaj bi se ognil siloma svoji kazni?« Sodobni slovenski tajkuni počnejo prav to: kazen ne pride v poštev. Hej, čas bo pokazal, da smo nedolžni! Šur, le počakati moramo, da primer na sodišču zastara.
Jakob Ruda res hudo zamoči. »Tako sem pogubil svojo ženo, zapravil svoj dom in prodal svojo hčer.« Da ne bo kakega nesporazuma: njegova žena res umre, toda še preden se sama drama sploh začne, njegov dom je v popolnem razsulu, svojo hčerko pa poroči z lokalnim podjetnikom, misleč, da se bo tako izmazal. Rekli boste: sodobni slovenski tajkuni pa že niso taki! Niso take svinje, da bi prodajali svoje otroke! Točno, sodobni slovenski tajkuni niso taki - pogubijo le vse ostale. In seveda: svojih otrok ne prodajo, ampak nanje taktično prepišejo svoje premoženje, svoja podjetja, svoj bojni plen, misleč, da se bodo tako lažje izmazali, saj veste, brez finančnih konsekvenc, brez izgube. Da jim ne bi slučajno kak zakon česa vzel. Zakoni so nori. Neprisebni. Tajkuni potem le prizadeto javkajo, kako hudo jim je pri srcu, ker vse medijsko »blato«, ki je namenjeno njim, zdaj leti po njihovih otrocih. Zakaj v to mešajo naše družine? Sodobni slovenski tajkuni so unikatni v tem, da hočejo, da z njimi sočustvujemo - da torej na njih gledamo z rosnimi očmi. Jakob Ruda hoče ravno obratno: »Poglejte name s hladnimi očmi.«
Sodobni slovenski tajkuni so pač prepričani, da je pred njimi še vse. Na vsak način hočejo ostati v poslu. Kot da ni nič. Jakob Ruda ne, saj dobro ve, kaj ga čaka: »siromaštvo in sramota«, »gnusno in temno življenje«, »zaničljivi pogledi«. Tako kot ni mogoče izbrisati tega, kar je storil, tudi ni mogoče izbrisati tega, kar ga čaka. Dobro ve, kaj si zasluži: da pristane na cesti. Kar tudi pove. Ne, Jakob Ruda ni tipični slovenski tajkun, zato na koncu naredi samomor. Ker pa je atipičen, naredi tudi za slovenske razmere atipičen samomor - ne obesi se, ampak skoči v tolmun. Od njega ostane le šumenje. In naš hladni pogled. In tudi na sodobne slovenske tajkune je treba gledati s hladnimi, kliničnimi očmi. Ko enkrat delavcem ne plačujejo več, sebi pa - magari prek zveriženih sestrskih podjetij - še vedno nakazujejo bogastvo, jih je treba hospitalizirati.

“Mrtvi ne rabijo mandatov!”

Jakob Ruda je vsa ta leta veljal za šibko Cankarjevo dramo, ob Romantičnih dušah najšibkejšo, toda kriza - zima našega nezadovoljstva - jo je prelevila v Cankarjevo najmočnejšo dramo. Morali bi jo ponatisniti - tako kot vse velike vizije preteklosti, tako kot vse manifeste. Jakob Ruda, ki se bere kot slovenska verzija Doktrine šoka, dokazuje predvsem eno: da Slovenija iz sebe še vedno ni stresla 19. stoletja. Da se še vedno ni znebila 19. stoletja. Da se torej še vedno ni osvobodila 19. stoletja. Lahko potegneš Slovenijo iz 19. stoletja, ne moreš pa 19. stoletja potegniti iz Slovenije. Kar seveda pomeni, da lahko Cankar o Sloveniji 2010 pove več, kot lahko o njej povemo mi sami. Zadošča že, da preberete njegove drame, pa dobite popolno sliko Slovenije leta 2010, ali bolje rečeno - večno sliko Slovenije.
* V Cankarjevih dramah je Slovenija vedno sredi predvolilne kampanje. Predvolilna kampanja je naravno stanje Slovenije.
* Vsi vedno živijo v strahu. Vsi so vedno panični, zblojeni, histerični. »Kaj mislite, kako se bo to izteklo?«
* Vse je vedno povsem spolitizirano, tudi najbolj intimna vprašanja, tudi najbolj osebne reči. »Politika tiči v vsakem kotu, na vsakem oglu pljuskne človeku v obraz, da se je ni moči ubraniti; žive duše je ni, ki bi mogla govoriti o čem drugem,« slišimo v Romantičnih dušah.
* Slovenija je vedno ostro, kruto, burno in bučno razdeljena: na leve in desne, rdeče in črne, naprednjake in nazadnjake.
* Vsi politiki vedno rovarijo drug proti drugemu - obenem pa so vsi vedno prepričani, da so žrtve zarote ali pa da so na tem, da to postanejo. »In kakšne grobove bodo odpirali! Privlekli bodo na dan vse moje napake, pregrehe in hudodelstva. Vse gigantiško povečano in z gnojnico polito. Po oglih bodo razstavljali mojo nemoralnost, po svoje razlagali vsako dvoumno gesto,« pravi v Romantičnih dušah državni poslanec Mlakar.
* Vsi za sabo vlečejo afere. Recimo: Mlakar za sabo vleče ljubice, nonstop bakanalije, ošabno samodrštvo in korupcijo, ki se mu zdi potrebna in koristna.
* Vsi vedno ustvarjajo vtis, da gre za odločilne trenutke, od katerih je odvisna usoda naroda, prihodnost Slovenije. Vsi imajo vedno občutek, da se zgodovina Slovenije prav v tistem trenutku lomi in končuje, da se torej prav tedaj piše sodba slovenskemu narodu. »Za velike reči gre,« slišimo v drami Za narodov blagor, kakor tudi: »Jaz mislim, da je to eden najvažnejših trenotkov v zgodovini našega naroda.« Kot pokojninska reforma. Kot TEŠ 6. Zakaj potem tak trušč in zakaj toliko intrig, če pa gre za usodo naroda? »Kadar gre za narodov blagor, neha vsako prijateljstvo.« Navsezadnje: »Kdor dandanes javno laže, laže za narodov blagor.«
* Politika je vedno le obrekovanje. Vsi ustvarjajo le hrup in trušč. Kdor je bolj hrupen, je bolj kredibilen. »Pa glejta, da bo dovolj hrupa,« dahne Mlakar svojima agitatorjema. In ljudstvo vedno pade na finto: hej, kdor je najbolj hrupen, dela za narodov blagor!
* Politiki vedno živijo v svojem svetu, na drugem planetu. »Mlakar je eden tistih ljudi, ki žive v nepravem času, - ki delajo samo napoto drugim navadnim smrtnikom in mučijo vrh tega sami sebe. Zakaj torej nadleguje druge s svojo prisotnostjo?« Vsi si tudi vedno domišljajo, da so izvoljenci, toda v resnici so le »cokla na vozu človeštva«, kot pravi zdravnik v Lepi Vidi. Za to, da bi bili mučeniki, nimajo veselja - za to, da bi bili junaki, pa nimajo talenta. Ko Pahor pogleda svoje ratinge, zasliši Cankarja, ki pravi: »To je slabo znamenje za človeka, ki ni rojen za junaški posel, pa ga mora opravljati, ker se je svet tako zaobrnil.«
* Vedno se najde kdo, ki oznanja in hlini »novo politiko«. In vedno se najde kdo, ki se navidez spreobrne in stopi ven - na »pravo« pot. Kot nepovezani poslanci.
* Ljudstvo na koncu vedno ugotovi, da so vsi slovenski politiki isti. V Hlapcih je župan uradno naprednjak, toda: »Da mu le z mezincem pomignejo, pa bo že jutri nosil nebo v procesiji.«
* Ljudstvo se na vsakega politika, pa naj si bo še tako prazen, neumen in pokvarjen, vedno prej ali slej privadi - in voli ga ne zato, ker ga ljubi, ampak zato, ker je nanj navajeno. V Sloveniji vsak idiot dobi 10 %. »Ljudje ljubijo tudi največje lopove,« pravi Jakob Ruda.
* Vsi se vedno izgubljajo v frazah. »Doslej je vladala fraza, poslej bodo vladale fraze,« dahne Ščuka v drami Za narodov blagor. Fraz je toliko, da se ne vidi več čez cesto. Kar na koncu vedno pripelje tako daleč, da je tudi kritika fraz le fraza.
* Vsi politiki so vedno pripravljeni prodati svoje otroke. Kdo se je tega od koga nalezel, politiki od tajkunov ali tajkuni od politikov, ni bistveno, kajti vsi medčloveški in vsi medgeneracijski odnosi so vedno spremenjeni v bankovce. Medgeneracijska solidarnost je to, da hči pusti, da jo oče proda drugemu moškemu, bogatejšemu »očetu«. Pokojninska reforma ne - zakon o malem, študentskem delu da.
* V politiki je vse vedno osebno. Političnega boja ne poganja različnost mnenj, ampak stampedo osebnih sporov in starih zamer, tako da so politične stranke vedno povsem personalizirane. Vsak slovenski politik je Tito svoje stranke. »Krasno je, če ima človek sovražnike,« dahne deželni poslanec Grozd v drami Za narodov blagor. Kot da bi citiral Janšo in Golobiča.
* Ljudstvo je vedno nezadovoljno, toda obenem malodušno, pasivno, hinavsko in oportunistično - rado bi le mir. »Vsakdo je srečen, da mu ni treba imeti svoje volje in svojega razuma,« slišimo v Romantičnih dušah. Vsi se pač le leno zanašajo na politike. In za skledo žgancev zatajijo svojo pamet. »Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal za vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan,« slišimo v Hlapcih.
* Sprtost slovenskega naroda in slovenske politike vedno pripisujejo neki mračni preteklosti, transfiguraciji povojnih pobojev. Ali kot v Hlapcih pravi učitelj Jerman: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.« Ko pogledaš slovenske politike, se vedno vidi do protireformacije. »Mrtvi ne rabijo mandatov,« bi rekel državni poslanec Mlakar.
* Vsi politiki iščejo svoj populistični jaz. »Zaničuj te ljudi in smeši jih, delaj jim poklone tam, kjer jih najmanj zaslužijo, pa te bodo vzdigovali na rame,« slišimo v Romantičnih dušah, kakor tudi: »Privlecite jih za lase na volišče. Obljubujte vse, kar vam pride na misel. Če so pijani, kričite in govorite navdušeno, razburjajte jih, točite jim vina, da jim razgreje kri. Bedakom se laskajte in apelujte na njihov zdravi razum; - kdor vam pomoli pest pred obraz, poklonite se mu in hvalite njegovo svetovno izobraženost; - svetohlincem razlagajte, da se bojujemo edino za vero in moralo; - naivnim ljudem pripovedujte, da je domovina v nevarnosti. Vsakemu pokažite barvo, katero najrajši vidi.« Populizem je naravno stanje slovenske politike.
* Vsem slovenskim politikom se prej ali slej zmeša.
Ergo: Cankarjeve drame so portal v Slovenijo leta 2010. Cankarjeve drame so bile resda fikcije, toda Slovenija 2010 je fikcija, v katero lahko stopiš. Slovenija izgleda tako, kot da je posneta po Cankarjevih dramah. Zato tudi slovensko politiko vidimo natanko tako, kot jo je leta 1900 videl Cankar.