25. 11. 2010 | Mladina 47 | Politika | Komentar
»Ljudje ljubijo tudi največje lopove«
Zakaj slovensko politiko vidimo natanko tako, kot jo je leta 1900 videl Ivan Cankar
Jakob Ruda v Prešernovem gledališču v Kranju
© mare mutić
Cankarjeva drama Jakob Ruda je bila krstno uprizorjena leta 1900 - in ni imela ravno dolgih nog. Toda tedaj ni nihče niti slutil, da bo čez 110 let zadela v polno. Kdo je Jakob Ruda? Slovenski tajkun, ki vse zavozi - njegovo podjetje propade, delavci ostanejo brez vsega. Na koncu naredi samomor. Sebastijan Horvat, režiser te predstave, ki je na voljo v kranjskem Prešernovem gledališču, je nekaj prahu dvignil s tem, ko je to, samomor, priporočil tudi Hildi Tovšak in Igorju Bavčarju, kar pa naj vas ne zavede: v Jakobu Rudi je več kot le samomor. Ali bolje rečeno: v Jakobu Rudi je vsa Slovenija. Kompletno leto 2010.
Jakob Ruda prihaja v pravem času - v zimi našega nezadovoljstva. V času, ko se ne vidimo, ko se ne slišimo, ko se ne razumemo in ko imamo občutek, da ne vemo, za kaj gre. Zdi se, kot da vsi skupaj čakamo na nekoga od zunaj, saj veste, na nekoga, ki nam bo z distance - nepristransko, objektivno, brez emocij in spakovanj, hladno, neprizadeto - povedal, kaj je narobe z nami. Še najbolje bi bilo, če bi nam to povedal kdo iz prihodnosti - toda v Sloveniji je preteklost vedno najboljša prihodnost. Jasno, pogosto tudi edina. In Ivan Cankar ima do Slovenije leta 2010 ravno dovolj zgodovinske distance, da mu lahko damo besedo.
Že takoj na začetku Cankarjevega Jakoba Rude - v prvem in drugem prizoru - imate občutek, da ste v Sloveniji leta 2010. Ana, hči Jakoba Rude, namreč računovodjo panično sprašuje: »Vi ste služili pri nas toliko let, imeli ste v rokah vse račune... povejte mi, ali ne ostane nič, čisto nič?« Ne, nič ni ostalo. Vse je sprhnelo. Denarja ni. Računi so prazni. Upniki težijo. Nobenega dvoma ni, da je vsega konec - strop nad Jakobom Rudo, trškim mogotcem, ki je še včeraj »veselo živel«, se podira. In seveda, prihajajo delavci iz tovarne. »Denarja zahtevajo.« Ruda jim dolguje plače, zato ponovijo stavke, ki jih dobro poznamo tudi danes. Prvič: »Kje je naš zaslužek?« Drugič: »Jaz imam otroke doma.« Tretjič: »Mi nimamo kruha.« In četrtič: »Dajte nam, kar ste nam dolžni.« Jasno, delavci tudi nočejo besed namesto denarja. »Čakali smo na plačo dva tedna in zdaj ne moremo več.«
To slednje vas utegne presenetiti: delavci so čakali le dva tedna. Niso bili tako potrpežljivi kot danes. Takoj so prišli po svoje. In to direktno - k tovarnarju domov. Je pa res, da tudi tovarne tedaj očitno niso odmirale in umirale počasi, na obroke, ampak so crknile v trenutku, tako da ni bilo nategovanj in zavlačevanj, odlaganj plačil in prelaganj izplačil. Plače so redno prihajale: ko jih ni bilo več, je pomenilo, da tudi tovarne ni več. Toda še bolj presenetljivo je nekaj drugega: Jakob Ruda je sicer aroganten, toda ko pridejo delavci po denar, jim reče, da ga sicer nima, da pa lahko poberejo vse njegovo premoženje. Najprej jim ponudi svoje drage umetnine: »Ali niso to krasne slike? Kupil sem jih pred leti in ne spominjam se več, koliko sem bil dal zanje. Starinar jih morda vzame, ali kdo drug, ki ima veselje nad takimi stvarmi.« Potem jim ponudi svoje njive: »Tam so moje njive; mislim, da je ostalo še nekaj na njih.« In to so orjaške njive - Ruda je pač veleposestnik. A to še ni vse: »Zaradi mene izpraznite lahko tovarno; jaz ne bom zahteval računov.«
To je danes povsem nepredstavljivo, ne. Specifično: povsem nepredstavljivo je, da bi sodobni slovenski tajkun, ki je vse zavozil, delavcem, ki jih je potopil, rekel, naj se usedejo na njegovo premoženje. Izvolite - tu so moje umetnine, tu so moje njive, tu je moja tovarna! Vzemite! Izpraznite! Tu so moje jahte, moje zlate palice za golf, moje kartice, moji vikendi - vaši so! Ali kot bi rekel Ruda: »Pomagajte si, kakor si morete!« Da bi Hilda Tovšak delavcem Vegrada rekla, naj razgrabijo njeno premoženje? Ali pa da bi jim rekla, naj izpraznijo njeno hišo? Ni šans. Tudi banke se ne usedejo na premoženje Hilde Tovšak. Au contraire: banke so se usedle na premoženje delavcev Vegrada. Zakaj? Ker je tak sistem. Ali bolje rečeno: ker sistem sploh ni sistem, ampak režim, ki favorizira ene (lastnike, delodajalce, kapital), druge pa diskriminira (delavce, zaposlene). Sistem, ki ni pisan na kožo vseh, pač ni sistem. Sistem, ki je pisan le na kožo nekaterih, je režim. In veliko lobiranja je bilo potrebnega (in veliko interesov je bilo potrebnih), da je sistem postal režim. Ne, ta režim ni prišel s krizo, ni od zdaj - zdaj, v času krize, pod Pahorjem, smo imeli le priložnost, da ga spremenimo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.