Oča

zelo za

En dan življenja.

Vlado Škafar morda izgleda kot Buda slovenskega filma, celo kot Abas Kiarostami slovenskega filma, toda v resnici je Josip Iličić slovenskega filma: Iličić igra v elitni italijanski nogometni ligi, kjer serijsko trese mreže, toda na tekmah slovenske reprezentance sedi na klopi - in ko stopi v igro, komaj dobi žogo. Podobno je s Škafarjem: njegov Oča je igral na elitnem beneškem filmskem festivalu, o katerem lahko drugi slovenski filmi le sanjajo, toda na festivalu slovenskega filma v Portorožu ni dobil niti ene Vesne, pa četudi so jih podelili skoraj 100. In če Vesne že ravno niso hoteli podati Škafarju, bi lahko vsaj pustili, da si jo razdelita Milivoj Roš in Sandi Šalamon, Oče in Sin, ki ob Muri - tihi in melanholični kot nemi film - lovita ribe, preživljata zen-popoldne, sanjarita, poležavata v travi in iščeta kamen, ki bi lahko dvakrat stopil v isto reko, obenem pa skušata vse te magične trenutke - tako krhke, tako subtilne, tako lirične, tako samotne, tako fantomske in tako nostalgične, da bi se lahko stisnila k Royu Battyju, onemu replikantu iz Iztrebljevalca - memorirati (sejvati, dobesedno, rešiti), preden se ne stopijo kot solze v dežju, ve-doč, da čas vse pokvari. »Ko bom imel otroke, jim bom povedal, kaj sem čutil ta dan, ko sva lovila ribe,« pravi Sin, mali Goethe, ki ve, da morajo Očetje svoje Sinove tudi kaj naučiti in da se vse prenaša naprej - »um, srce, občutki«. To je prava reka. In to je prava medgeneracijska solidarnost. Čakajte, da se ta Mura, v katero lahko stopite dvakrat, na koncu izlije v ono drugo Muro - v fabriko, v katero ni mogoče stopiti dvakrat.
(Kinodvor)