Harry Potter in Svetinje smrti - 1. del

zadržan +

Diktatura.

Saga o Harryju Potterju je zelo mračna. Ni čudno: nastala je v zelo mračni dekadi. Ko je leta 2001 vzletela, se je lepo podala kaosu, ki ga je ustvaril 11. september. Kasneje se je lepo ujela s svincem novih vojn, vključno s »permanentno vojno proti terorju«. Zdaj pa se je lepo zlila tako z apokaliptično atmosfero, ki jo je ustvarila velika finančno-gospodarska kriza, kot s čakanjem na populistično »trdo roko«, ki bo ta svet spet spravila v red. Sedmi Potter - oz. prvi del sedmega Potterja - ne pušča nobenega dvoma, da je diktator prišel: lord Voldemort (Ralph Fiennes), ki je v prejšnjem delu likvidiral konkurenco in zadnje preostanke demokracije, je prevzel vse sektorje pravne države in civilne družbe, vključno z Ministry of Magic, Britanijo pa prelevil v svoj Rajh, poln terorja, torture, rasizma, mraka, sivine in apokaliptičnega opustošenja, med katerimi švigajo Harry (Daniel Radcliffe), Hermione (Emma Watson) in Ron (Rupert Grint), člani ad hoc osvobodilne fronte, ki skuša zrušiti diktaturo, toda stres, ki ga povzročajo vse tiste sepije, vsi tisti specialni efekti, vsa tista scenografija, vsa tista epileptična letanja in vsa tista ritualna, dolgovezna sledenja romanu J.K. Dowling, je tako hud, da se Ronu prikaže srhljiv privid - koitus. Hja, spolno prebujanje otrok je stres, še več - spolno prebujanje otrok, pa naj si bo še tako »nadarjenih«, je strukturirano kot diktatura, kot teror, kot apokalipsa. To paniko lahko preživi le čarovnik. Kot krizo - in diktaturo. Sedmi Potter ni film, ampak verski dogodek, pri katerem je Hudič - da ne rečem Horcrux - v misterioznih totemskih detajlih, ki terjajo purista, tako rekoč fundamentalista, pa četudi imate stalno občutek, da bodo Harry, Hermione in Ron zdaj zdaj srečali Froda in druge junake Gospodarja prstanov.