Roald Dahl: Takšen kot ti

+ + + +

Prismuknjenci in obsedenci

Dahla poznamo bolj kot pisca mladinske literature, tudi zaradi izredne živahnosti in prepričljivosti njegovih likov, takšne, da jim je omogočila opazen preboj v film, izmislil si je recimo Gremline, in gledališča; tudi pri nas ga precej igrajo, Čarovnice in Matildo in dobrodušne velikane in Gravža.

Verjetno je eden od razlogov dosledno opuščanje vsakršne didaktičnosti, njegovi v zmaknjen svet postavljeni karakterji so malce bolj divji in maščevalni in odštekani kot mi, kar že kaže na rušenje in spodmikanje siceršnjega vzgojnega ideala. Enaka je tudi dovolj drzna in spuščena jezikovna raba, ki jo morda najbolje označi kar naslov poezije, Odvratne rime. Manj smo poznali njegov opus za odrasle, verjetno tudi zato, ker je nekako tradicionalističen. Po tistem, kar beremo v zbirki Takšen kot ti, v kateri je petnajst kratkih zgodb do novel, je Dahlov opus kot da pisan za razne literarne revije. Nič čudnega torej ni, da v njem nadobuden poba izumi stroj, ki bo proizvajal kratke zgodbe, pač glede na zahteve posameznih uredništev in pričakovanj ciljne publike. Če je konfekcija izrinila krojenje po meri, potem je sedanji ročni, no, možganski način proizvodnje fikcije zastarel, zato ga lahko in morda celo morajo prevzeti stroji. Dahl je premeten; ker ve, da mora bralca presenetiti, se to zgodi včasih kot zaostritev žanra, drugič kot njegov preskok, pri čemer se oklene modela kriminalke - ko recimo vdova krmi policiste z dokazom za uboj moža - drugič posega po bolj tradicionalnih fantastičnih vzorcih, recimo v od znotraj opisani negotovosti možaka, ki ima očitno fiziološko bolezen in ga šele potem, čisto na koncu, ugledamo od zunaj, čisto drugače. Dahl svoje zgodbe poseli s posebneži in z obsedenci, z ljudmi, ki kompulzivno stavijo, z drobnimi prevaranti, s tistimi, ki si izmislijo strašen načrt - maščevanje, pridobitev premoženja, že česa - in postanejo potem njegove žrtve. Ravno to uvihavanje zgodbe, ravno ta premik horizonta pričakovanja je seveda značilen za klasiko žanra, in Dahl nam včasih res potegne, tudi po tem, da se izmika določljivosti časa, kljub detajlnim prostorskim opisom in orisu atmosfer namenjenim delom, na poejevsko ali doylovsko klasiko. Ki jo včasih bolj zategne, napne, drastika je njegov stil in pri izpeljavi je natančen, premišljen, opraviti imamo s tipičnim proznim rokohitrcem, ki zvrača pozornost drugam in medtem plete svoj pripovedni trik. Očarljivo, še najbolj v daljših, recimo v zadnji, najdaljši, fragmentarni zgodbi. Komunikativno in klasično. S tem že tudi vnaprej nekoliko postarano.