Draga, počakaj, sem na poti

za -

Mali karneval politične nekorektnosti.

Najprej se spomnite komedije Letala, vlaki in avtomobili, ki je leta 1987 združila Stevea Martina in Johna Candyja - Martin je igral jeznega snoba, ki skuša priti domov do zahvalnega dne, Candy pa je igral čudaškega osamljenca, ki dela vse, da bi čim dlje ostala skupaj. Spletom okoliščin potujeta v isto smer - in spletom okoliščin potujeta skupaj. Letalo, ki naj bi ju odpeljalo do cilja, je namreč zaradi slabih vremenskih razmer na hitro pristalo drugje (jasno, v totalni vukojebini), tako da sta potem prisiljena naprej kreniti z drugimi prometnimi sredstvi, recimo avtom in vlakom.

Martin je ves čas živčen - Candy pa je srečen, da je končno našel nekoga, s katerim si lahko, kot bi rekli Američani, »deli« življenje. Candy, tipični slon v trgovini s porcelanom, potrebuje prijatelja - in vzel bi kogarkoli, magari jeznega snoba. Martin po drugi strani ne potrebuje nikogar - le svojo družino. Poanta te komedije je bila na dlani: to, kar ima Martin, je to, kar manjka Candyju, in obratno, to, kar ima Candy, je to, kar manjka Martinu. Oh, ko bi le spoznala, da sta ista oseba, bi lažje shajala drug z drugim! »Drugačnost« je le signal, da smo vsi isti in da si vsi želimo bližine »drugega« in »drugačnega«. Zdaj pa pomislite, kako bi komedija Letala, vlaki in avtomobili izgledala danes, leta 2010? Kako bi torej izgledala, če bi posneli rimejk? Z eno besedo: izgledala bi kot komedija Draga, počakaj, sem na poti. Ne, to ni uradni rimejk, ampak bolj reimaginacija komedije Letala, vlaki in avtomobili. Okoliščine spet združijo dve nasprotji, Petra (Robert Downey, jr.) in Ethana (Zach Galifianakis). Peter je jezni snob, Ethan pa čudaški osamljenec, ki potrebuje prijatelja - v eni roki ima psa, v drugi pa pepel svojega očeta. Peter je arhitekt, Ethan pa zguba. Dalje, oba spet potujeta v isto smer - v Los Angeles. Ethan se skuša prebiti v svoj h'woodski prvenec, Peter pa skuša priti v porodnišnico, da bi prisostvoval pri porodu svojega prvenca. Dalje, oba spet potujeta skupaj, le da ju tokrat - zaradi nespoštovanja protiterorističnih ukrepov - vržejo z letala, tako da potem zamenjata trumo drugih prevoznih sredstev. Dalje, Ethan spet naredi vse, da bi čim dlje ostala skupaj - Petru celo sune denarnico z dokumenti, tako da je povsem odvisen od njega. In seveda, njun road-trip je spet serija absurdov, ritualnih trenutkov in nesporazumov - ne le da srečata invalidnega vojnega veterana, ki jima pokaže, kaj je to parada ponosa, ampak en passant zavijeta tudi v mehiški Juarez, glavno mesto narko kartelov, toda ne prideta daleč: že ob srečanju z mehiškimi cariniki postane »drugačnost« Juareza zanju prehuda. V čem se oba filma razlikujeta? V temle: ko sta neko noč prisiljena prespati v avtu, Peter nenadoma ugotovi, da Ethan masturbira - in to zraven njega. John Candy tega ne bi nikoli storil, ali bolje rečeno - Candy je zraven Stevea Martina le smrčal. Okej, pa tudi noge so mu smrdele. Razlika je torej očitna: komedija Draga, počakaj, sem na poti, potujoči karneval politične nekorektnosti, pove vse po resnici, ali bolje rečeno - komedija Draga, počakaj, sem na poti pove to, kar je komedija Letala, vlaki in avtomobili, v kateri se Martin in Candy nekega jutra na motelski postelji zbudita objeta, zamolčala oz. zakamuflirala v »smrčanje« in »neprijetni telesni vonj«. Ga Peter nažene? Ne, ampak mu pusti, da konča. In prav v tem je poanta te komedije. Specifično: poanta ni v tem, da smo vsi isti (da smo vsi latentni geji ali kaj takega) in da je »drugačnost« le signal, da se lahko vsi spremenimo, ampak v tem, da ni nobene potrebe, da bi si bili preblizu, da bi stalno rinili drug v drugega in da bi drug drugega stalno utrujali s politično korektnostjo - »drugačnost« je argument, da se nam ni treba spremeniti. Največji blef so potovanja, ki človeka »spremenijo«. Petra in Ethana potovanje ne spremeni - le utrdi ju v njuni »drugačnosti«.