Veit Heinichen: Spokoj močnejšega

+ + + +

Odprti italijanski slepič

Heinichen živi v Trstu, po njegovih romanih o komisarju Proteu Laurentiju so posneli uspešne filme in nanizanko, piše na zavihku. Nas že zaradi bližine zanima bolj kot druge kriminalke, predvsem zaradi preverljivosti in primerjave obeh Trstov, tega, opisanega z vidika nemščine, in tistega, bolj slovenskega in skoraj domačijskega, če ne domačega, kakršnega poznamo iz kriminalnega opusa Sergeja Verča.

Vendar razlike tako rekoč ni; tudi Spokoj močnejšega - gre za lik z naslovnice, ki zmaga v zagrizenem ilegalnem dvoboju in je na koncu čisto miren - preigrava znane teme. Dogajanje je strnjeno okoli dne, ko padajo meje in se evropska elita svaljka in ponavlja vedno isti optimistični govor in stopi Slovenija v schengensko območje. Prostor je okolica proslave na mejnem prehodu, Kras, Trst, reška ribarnica, slovenske avtoceste, kraške vrtače, vile in bifeji na tem območju in na drugi strani karavanškega predora. Nasploh je mogoče kriminalko brati tudi kot konzumna napotila, s komisarjem in še bolj z drugo stranjo zaidemo v cel kup lokalov v regiji in zvemo, kje se kaj spije in kaj jé. Če ne poznamo kriminalne zgodovine mesta, lahko pri kulinariki preverimo avtentičnost skrbno narisane kulise. Zraven je veliko jazza okoli druge vojne, za ožje ljubitelje, za druge kot zgled, kaj je bilo trojanski konj imperializma. Verč hoče v svojih knjigah pokazati, da so Slovenci za mejo v nekakšnem predkriminalnem obdobju, njihovi zločini ostajajo v zaprtem krogu in skoraj brez izziva kriminalistike, bolj simptom, ki spregovori s truplom, vse plemensko in kriminaliteta skoraj družinska patologija, v Spokoju pa je cel kup ljudi od drugod; zaledje romana sega od azijskih in svetovnih finančnih borz do popisa načinov bogatenja, mahinacij in špekulacij. Vmešani so Kalabrijci in Slovani, ezuli in hrvaški nacionalisti, udbaški likvidatorji za zunanje zadeve, ki zdaj delajo zase in s svojimi zvezami obvladujejo vse, in najeti likvidatorji z drugih celin. Tudi sam izplen je ob nekaj mrtvih in prekinjeni kokainski verigi, ki sega vse do Izole, ob čemer nekaj uglednih Tržačanov le stežka in z nelagodjem govori o belem božiču, obilen. Presežek je spoznanje, da je stari še delal surovo in pod okriljem polformalne skupine znotraj (ameriškega) zunanjega ministrstva, sin pa bo svoje početje, z nič manj zadržki in nič manj neustrašnimi najetimi silaki, opravljal pod krinko dobrodelnosti. Svoj izcufani kapital bo malce tudi razsipal in sesuval borze, psevdoherojsko, in sploh. Špekulacije dveh generacij se pri tem razlikujejo po donosu in načinu dela; v španoviji še pes crkne, zato se tamladi tega ne grejo več. Heinichen svojo zgodbo pelje žanru primerno napeto, ne več izključno s kriminalistovega gledišča, spretno prepleteno in zavozlano, pri tem je suveren, karakterizacija obeh strani je dovolj živahna in zanimiva, predvsem nas potrjuje pri tistem, kar o Trstu in vlogi naših, matičnih Slovencev in njihovih izpostav v njegovi polpretekli kriminaliteti že vemo.